Gita Mateja de Laat je v Facebook skupini napisala: ''Veliko staršev in učiteljev tarna zaradi tega, ker otroci nimajo motivacije za učenje. No, tudi ŠND-starši imamo s tem občasno težave. Z mojim drugošolcem šolskega leta praktično še nisva začela. Počasi bo treba, ampak res počasi. Tako sem danes na sprehodu svojega drugošolca vprašala: 'Hej K., ali bova danes malo pisala, pa malo v delovne zvezke pokukala?' Seveda sem vedela, kakšen bo odgovor. 'Oh, mami, ali moram?' Sin namreč ne mara pisati. V prvem razredu sva zelo zelo malo pisala. Učno snov sva osvajala s pomočjo učnih materialov, svinčnik in papir sta le redko prišla na vrsto. Tudi letos nad tema ni bil čisto nič navdušen. Pa sem ubrala drugo taktiko. Čez čas sem sina vprašala: 'Ali ni bilo včeraj smešno, ko sta psa spet ušla iz hiše? Kako sta divjala po travniku!' 'Ja, res sta bila smešna,' mi je v smehu odvrnil sin. Pa sem nadaljevala: 'Hej K., kaj pa če bi midva danes, ko pridemo s sprehoda, babici napisala pismo?' 'Pismo?' me je vprašujoče pogledal sin. 'Ja, opisala bi ji, kako smešna sta bila naša psa, ko sta ušla, in kako smo ju lovili. Ali ne bi bilo to super? Pa še kuverto lahko narediva iz barvastega papirja, pa še štempljaš jo lahko.' 'Ja, pa res, to bi bilo pa res fino. Dajva babici napisat pismo!' je rekel in potem sva vso pot razglabljala, kaj vse bomo babici še napisali. Ponovila sva tudi, kaj vse je treba napisati na kuverto, da jo bo poštar odnesel tja, kamor želiva, torej k babici. Motivacija na vrhuncu!

Ko smo prišli domov, je sin takoj, sam od sebe, poiskal zvezek, in pisanje se je začelo. V lični pisavi je babici napisal celo stran. Tu moram poudariti, da niti enkrat nisva vadila pisanja črk tako, kot v šoli, torej črko za črko, od črte do črte, natančno. Nič od tega, a njegove črke v pismu za babico so bile lične, ravno prav široke in od črte do črte. Če je otrok notranje motiviran, želi svoje 'delo' opraviti kar se da popolno. Otrok delo, ki ima zanj smisel, vedno želi opraviti popolno. Brez drila, brez prisile, brez tečnarjenja. Samo motivacijo moramo zbuditi.

Na koncu je babico prosil, naj tudi ona njemu napiše kakšno pismo. Super! Tako bova vadila še branje.

Zakaj to pišem? Da bi pokazala, da učenje lahko poteka tudi drugače. Da je motivacija nujno potrebna za učinkovito učenje. Vse, kar moramo storiti, je, slediti otroku in v njem vzbuditi notranjo motivacijo. To ni vedno lahko, še posebno če si omejen z učnimi cilji. Če se otrok noče učiti, ni z njim nič narobe. To pomeni, da nam ni uspelo zbuditi otrokove notranje motivacije ali pa da na osvajanje določenega znanja še ni razvojno pripravljen. Tudi odrasli se vedno učimo s pomočjo notranje motivacije, vedno, samo da ta ni vedno plod zanimanja, temveč nekega drugega notranjega doživljanja, npr. čustvene stiske ali želje, da dobiš službo.''

Iz napisanega sem nam je porajalo vprašanje, kako pa se sploh otrok uči doma pisanja črk. Kako osvoji branje? Kako ga starši naučijo seštevanja, odštevanja ...?

Gita Mateja de Laat pojasnjuje, da starši, ki svojega otroka poučujejo doma, lahko izberejo različne načine opismenjevanja oz. učenja črk, natančneje takšen način, ki omogoča, da se otrok z učno snovjo najlažje poveže. ''V šoli opismenjevanje po navadi poteka tako, da se otroci najprej učijo posameznih črk. Jaz sem ubrala drugačno pot. S sinom se nisva osredotočila na posamezno črko, temveč na posamezno besedo. Otroke je vedno treba poučevati tako, da pri učenju in razvoju svojih sposobnosti izhajajo iz tega, kar doživljajo, kar že poznajo, kar jim je blizu. V primeru opismenjevanja otroci poznajo besede, saj jih vsakodnevno poslušajo, uporabljajo, govorijo. Za njih je beseda nekaj konkretnega. Ne pa glas oz. črka. Otroci se ne osredotočajo na posamezne glasove in črke. Ti so jim neznani, zanje nimajo smisla, so nekaj abstraktnega. Zato je učenje črk za mnoge otroke dolgočasno ali celo težko. Otroci se morajo črk učiti znotraj nekega konteksta, in to je beseda. Torej, s sinom sva se osredotočala na spoznavanje besed, seveda na igriv način, in preko tega je sin spoznaval glasove in črke,'' razlaga in doda, da se zapisovanja črk nista sistematično učila, kot se to dogaja v šoli. Samoiniciativno jih je vključeval na risbice, včasih je napisal nesmiselno besedo, ki jo je potem morala prebrati in s tem je seveda požela salve smeha. Sčasoma so črke postale pravilnejše in ličnejše, vmes pa ga je spodbujala k pisanju znotraj vsakdanjih okoliščin. Tako je svoj prvi krajši sestavek napisal v knjigo obiskovalcev, ko so nekega sončnega dne obiskali manjši hrib v okolici. Poudarja, da se starši in učitelji morajo zavedati, da se otrok najlažje uči takrat, ko ima učna snov zanj neki smisel, ko je otrok notranje motiviran za učenje, kajti takrat bo svoje delo želel opraviti do popolnosti.

Učenje branja

Izpostavlja, da je tudi pri učenju branja po njenem mnenju treba upoštevati otrokovo individualno naravo, njegova zanimanja in razvojno pripravljenost. Razložila je: ''Moj drugošolec noče brati. Nima dovolj potrpljenja za to. To njegovo danost spoštujem in bi mu z veseljem 'dovolila', da bi tudi pri tem sledil svojemu tempu. A žal smo omejeni z učnimi cilji. Zato smo se z babico dogovorili, da si bosta dopisovala. In motivacija je že tu. Nestrpno pričakuje babičina pisma, in ko jih prejme, jih zavzeto prebira. Seveda pričakujem, da to navdušenje nad babičinimi pismi ne bo trajalo večno. Takrat si bom izmislila nekaj drugega.'' Prepričana pa je, da obstaja možnost, da bo med branjem babičinih pisem njen drugošolec odkril, da je branje super, da je prijetno in celo vznemirljivo. To mu namreč omogoča, da si človek hitro in samostojno nabira znanje ter spoznava svet. Njen drugošolec je zelo radoveden, poleg tega ima dober zgled, saj pri njih doma vsi, ki znajo brati, veliko berejo, pravzaprav nenehno berejo.

Učenje številk, seštevanja, odštevanja

Pojasnjuje, da preden se otrok začne učiti računskih operacij, mora seveda najprej spoznati posamezna števila. ''Tako kot pri opismenjevanju je tudi pri matematiki pomembno, da otroku učno snov, torej številke, predstavimo na način, da se z njo lahko poveže. Izhajamo torej iz nečesa, kar otrok pozna. To najlažje storimo tako, da postane vsakdanje življenje priložnost za učenje. Spoznavanje števil in štetje vključimo v vsakdanja opravila. Na primer nakupujemo in štejemo, koliko lončkov jogurta smo kupili. Takšnih situacij je ogromno. Števila lahko otrok spoznava tudi preko igre in zgodbic. V bistvu je snov prvega razreda precej lahko 'poučevati' znotraj vsakdanjega življenja.''

Pri učenju matematičnih operacij je uporabila waldorfske in montessori učne metode. Pojasnjuje, da waldorfske metode nagovarjajo otrokovo čustveno telo, saj ga zlahka potegnejo v svet domišljije, montessori učne metode pa otroku omogočajo, da snov, v tem primeru seštevanje in odštevanje, zares razume. Tako sta poslušala zgodbico o škratih – Plus, Minus, Delilko in Krat, ki so za kralja kopali dragulje in z njihovo pomočjo osvajala računske operacije.

So takšne metode prijaznejše do otroka, manj stresne, obremenjujoče?

Gita Mateja de Laat je prepričana, da so takšne metode učenja za otroka zagotovo manj obremenjujoče in stresne, kajti omogočajo, da se otrok s snovjo poveže na čustvenem nivoju (ga začne zanimati, mu je zabavno) in tako učenje zanj dobi neki smisel. Omenja, da mora otrok učenje dojemati kot smiselnega, drugače ga bo doživljal zgolj kot prisilo, kot nekaj zoprnega. To pa se lahko zgodi šele takrat, ko ima razvit integrativni um (okoli petega pa do sedmega leta). ''Tudi odrasli počnemo zgolj tiste stvari, ki imajo za nas neki smisel. Na primer osvajamo novo znanje, ki nas ne zanima, a ga potrebujemo za svoje delo. Naša motivacija leži torej v zavedanju, da če tega znanja ne bomo osvojili, utegnemo izgubiti službo. To lahko razumemo zato, ker imamo razvit integrativni um. Prvošolec in drugošolec integrativnega uma nimata razvitega, zato je zanju učenje računanja, če ju to ne zanima, dolgočasno in nesmiselno in frustrirajoče in stresno. Zato je tako pomembno, da odrasli pri poučevanju upoštevamo otrokova zanimanja in nagnjenja.''

Na takšen način osvojeno znanje ne samo hitreje osvoji, tudi ostane mu za vedno.