Vsaka družina je drugačna. Ima svojo dinamiko, način življenja, ritem, različna pravila. V vsaki pa so potrebna pravila glede uporabe novih tehnologij, poudarja terapevt in vodja novogoriškega centra za zdravljenje zasvojenosti, Miha Kramli.

Da, starši moramo vedeti, koliko časa otrok preživi na računalniku, spletu, telefonu, tablici. Obenem je neizpodbitno dejstvo, da smo odvisni od novih tehnologij in da se jih morajo otroci naučiti uporabljati. Tako narekuje čas, v katerem živimo.

Izjemno pomembno pa je, kako otrok preživlja čas na računalniku, telefonu, tablici - ali ga uporablja za delo ali za zabavo. Namreč, če dela denimo za šolo, se v možganih odvija pozitiven proces, sčasoma postane utrujen in potrebuje odmor. Ob zabavi, torej računalniških igrah in virutualnem druženju po omrežjih, pa stremi po vse več in več. Takrat je veliko tveganje, da ob neomejeni in neprimerni uporabi postane zasvojen.

V izogib tveganjem Miha Kramli svetuje staršem stalni nadzor. Tudi, ko otrok uporablja nove tehnologije za delo. Preverjajo naj, kateri program uporablja, koliko časa bo predvidoma potreboval, kakšen izdelek ali nalogo dela. Predvsem, da ne bi slučajno vmes preklapljal na igrice ali druge vsebine. Zabavo pa naj strogo omejijo, in sicer jo je lahko več pri otroku, ki je bolj aktiven, se ukvarja s športom, je več v naravi, se več druži s sovrstniki ... Torej pri otroku, ki je več v resničnem kot v virtualnem svetu. Nikoli pa ni dobro, če se otrok (ali odrasli!) na novih tehnologijah zabava več kot eno uro dnevno.

Miha Kramli se zaveda, da nimajo vsi starši primernega znanja o novodobnih tehnologijah in po njegovem mnenju bi morali izobraževanje o novih tehnologijah tudi zato vključiti v predavanja v šolah za starše. Tako bi se lahko podučili in spoznali nevarnosti nepravilne uporabe že pred rojstvom prvega otroka. Obenem se zavzema, da bi se tudi slovenski otroci v šolah podučili o vseh pasteh, ki prežijo nanje.

Namreč, uporaba novih tehnologij je zapletena in je lahko nevarna. Med negativnimi vplivi se omenja predvsem nasilje, ki se iz virtualnega lahko hitro preseli v resnični svet. Miha Kramli denimo opozarja, da se lahko otroški možgani ob vsakodnevnem igranju nasilnih računalniških igric prilagodijo na nasilje. Fanta pod vplivom nasilnih igric lahko tako iztiri negativna ocena, kritika učitelja ali zavrnitev dekleta do mere, ko je njegov odziv pretiran, buren, nasilen. Lahko resnično udari, namenoma razbije steklo ali sam sebi kaj stori, ker se ni zmožen soočiti z resničnimi izzivi in preizkušnjami.

Nevarnosti: dekleta stremijo k nerealni lepoti, fantje udarijo, ker ne znajo drugače

Po izkušnjah Mihe Kramlija so dekleta bolj na udaru zaradi popačenih predstav lepote. Želijo posnemati zvezdnice, lepotice, starlete. V upanju, da bi jim bile podobne, se ličijo dve uri pred odhodom v šolo in si želijo njim podobnih oblačil. Ker ne zmorejo doseči nerealnega ideala, razvijejo slabo samopodobo, kar lahko vodi v depresijo, samopoškodbe, celo samomor. Zanje je lahko uporaba novih tehnologij tudi usodna, če jih privede tako daleč, da izgubijo voljo do življenja. Miha Kramli tukaj omeni zaskrbljujoč pojav - "notranja smrt mladih". Opaža tudi podobne vplive na fante, ko podobe spletnih vzornikov vse bolj oblikujejo nastanek "nove moškosti". Ko fante močno, močno skrbi zunanji videz, ko si urejajo obrvi, ko si odstranjujejo dlake, ko skrbno izbirajo garderobo. Sicer pa so praviloma fantje večkrat kot dekleta žrtve pretiranega igranja računalniških igric, kar se lahko izraža v nasilju in v nezmožnosti delovanja na vseh področjih v resničnem svetu.

V novogoriški ambulanti trenutno zdravijo 81 mladostnikov, ki so po besedah Mihe Kramlija popolnoma uničeni in nezmožni delovati v resničnem svetu. Na novih tehnologijah preživijo več kot 3000 ur letno, kar je več kot osem ur dnevno. Več so za ekrani kot v stiku z ljudmi. Glede na sporočila, telefonske klice in drugo pa predvideva, da je v Sloveniji več kot 2000 mladostnikov na meji funkcioniranja zaradi zasvojenosti z novimi tehnologijami. Upa sicer, da se moti, čeprav se boji, da je številka prava. Skrb zbuja tudi podatek, da mnogo najstnikov zaradi pretiranega sedenja in pasivnosti ob uporabi novih tehnologij ni več sposobnih prehoditi niti en kilometer. S strahom se lahko vprašamo, kakšno bo njihovo zdravstveno stanje pri 25 letih. Tako fizično kot duševno.

Otrok brez elektronske igrače ne bo oškodovan niti prikrajšan

Živimo v svetu, ko se že novorojenček vsakodnevno srečuje z novimi tehnologijami. Vpliv začuti že zelo zgodaj. Na nas starših je, da ga od rojstva dalje pametno in preudarno uvajamo v virtualni svet, ki je že in ki bo tudi v prihodnje del resničnega sveta. Moramo poskrbeti, da bo vedel, kaj je resnično in kaj virtualno. Zarišimo jasne meje. Čeprav je težko; ddanes imamo starši težjo nalogo kot so jo imeli naši. Obstajajo namreč že elektronske kahlice in jedilni stolčki, ki naše najmlajše "zabavajo" ob kakanju in lulanju ter jedi. A Miha Kramli svari pred pretiranimi dražljaji, ki so jih deležni majhni, nerazviti možgani. Si res želimo generacijo otrok, ki nočejo odpreti ust ali ki ne morejo kakati, če se jim na ekrančku ne vrti pesmica?

Otrok brez elektronske igrače ne bo niti prikrajšan niti oškodovan, pravi Miha Kramli. Med jedjo in opravljanjem osnovnih življenjskih potreb mora imeti mir, sicer se lahko razvija v zasvojenca, opozarja Miha Kramli. Prav tako močno odsvetuje, da bi imel otrok v svoji sobi televizijo, računalnik, tablico, telefon. Naj se dologočasi. Dopustite mu ta prestiž. Otroci imajo pravico živeti in se razvijati v normalnem, resničnem okolju, v naravi, skozi igro, pogovor, ljubezen. Za popestritev lahko seveda nadzorovano uporablja nove tehnologije, a do zdrave mere in nadzorovano. Dejstvo je, da smo od njih vsi odvisni, poskrbimo pa, da ne bomo mi niti naši otroci od njih tudi zasvojeni. Borimo se kot starši in kot družba. To je naša naloga in odgovornost.