Ko smo bili mlajši, se nam je zdelo izjemno fascinantno, kadar smo videli, da ima kdo od naših prijateljev mamo, ki se je skupaj z njim odpravila v nočni klub in njemu in ostali mladoletni družbi plačala alkoholno pijačo. Ravno tako je bil 'frajerski' tisti oče, ki je svojemu mladoletnemu sinu ponudil pivo ali cigareto in se z njim pogovarjal kot s sovrstnikom. 

Ko pa se zdaj ozremo nazaj, dojamemo, da to ni odnos, ki bi si ga želeli od starša, in da smo lahko hvaležni za vse lekcije, strogo in pokončno držo matere in očeta ter vse moralne nauke, speve in graje ob napačnih postopkih. Mama se nam je zdela mogoče res prestroga in oče je konstantno od nas zahteval rezultate. Vendar pa sta bili ravno ti odliki naših staršev tisto, kar nas je gnalo, da smo v življenju vedno posegali po več. 

Da smo vztrajali pri izobraževanju, da smo se izogibali nevšečnostim in nismo podlegli vplivu slabe družbe, drogam in alkoholu v tistih najranljivejših letih. Vedno smo namreč v srcu kljub najstniški radovednosti, igrivosti in preizkušanju meja vedeli, da bodo starši nad našimi spodletelimi napakami razočarani in da temu najbrž sledijo ukrepi in določene kazni, zaradi česar ni bilo vredno tvegati. 

Starši so nas usmerjali, nad nami bdeli ter bili naši najhujši nasprotniki. Vsaj tako smo jih v puberteti v večini dojemali. Ko pa so minila vsa ta krizna leta, smo ugotovili, da je starš tisti, pravi in iskreni prijatelj, ki ga lahko pokličemo ob tretji uri zjutraj in prosimo za vsakršno pomoč in nam je ne bo odrekel. 

Na starša se lahko opremo, mu zaupamo, poiščemo v njem uteho in ga gledamo s popolnoma drugačnimi očmi kot prej. Vendar to pride šele v obdobju odraslosti, ko tudi sami postanemo starši in dojamemo, koliko ljubezni in strahu hkrati premore srce matere in očeta. Ter da je bila vsaka gesta, s katero so nas skušali obdržati na pravi poti, pravzaprav kretnja nepopisnega strahu pred tem, da bi se nam karkoli slabega zgodilo. 

Kakšne starše torej potrebujejo najstniki?

V nasprotju z malčki in odraslimi pa najstniki v staršu ne potrebujejo zaveznika in prijatelja. Temveč v sebi hrepenijo po avtoriteti in stabilnosti, ki jim bo v tem turbulentnem obdobju nudila varno zavetje in jih usmerjala naprej. Najstnikom je treba zarisati zdrave meje in se z njimi čim več pogovarjati. Treba je biti dosleden kot pri majhnih otrocih, sicer nam lahko odnosi in vzgoja hitro spolzijo z rok. 

Bolj kot je odrasli čustveno in miselno stabilen, varnejše okolje ustvarja, v katerem se bo najstnik počutil čustveno varnega in bo lahko brez zadržkov delil to, kar ga muči. Predvsem moramo starši s svojo pokončno držo najstniku hkrati dati občutek, da je viden in slišan, da čuti, da ga jemljemo resno in da se nam lahko zaupa tudi, kadar situacije niso navdušujoče. 

Spoštovanja nikakor ne moremo zahtevati, temveč si ga moramo pridobiti. Tudi na način, da sami spoštujemo svoje starše in otroke in smo zavesten zgled. Pomembno je, da tisto, kar govorimo, usklajujejo tudi z našim vedenjem in dejanji, sicer naše besede ne bodo imele nikakršnega pomena, niti vpliva. 

Otrok se bo v obdobju najstništva izjemno boril za samostojnost, kar mu seveda moramo v določeni meri tudi dopustiti. To je namreč prehod iz otroštva v zrelo dobo in počasi bo nastopil čas, ko se bomo morali odcepiti od svojega otroka in mu dovoliti 'odleteti iz domačega gnezda'. Za nobenega starša to najbrž ni prav lahko, vendar je zdravo za otroka, da ga pustimo, da se kdaj uči tudi iz lastnih napak in da poskusi postati vse bolj neodvisen in samostojen ter iznajdljiv. 

Predvsem pa je v vseh obdobjih, še posebej v času pubertete, izjemno pomembna primerna komunikacija. V pogovore z najstniki je treba vključiti veliko potrpežljivosti in biti nekoliko bolj kreativen kot sicer. Načnite različne teme, kot so preverjanje, kakšni so njihovi cilji in sanje, kako razmišljajo o življenju ter kakšna so njihova stališča do različnih dogodkov in razmer. Spoznavajte svoje otroke in ne dovolite, da bi se z vsakim dnem bolj zapirali pred vami. 

Poskrbite zase

Predvsem pa bodite sami zdrav zgled svojim najstnikom in poskrbite zase. Otroci namreč vsrkavajo številne vzorce, ki jim jih hote ali nehote predajamo naprej. In iz načina, kako bomo sami skrbeli zase ter postavljali prioritete v svojem življenju, se bodo tudi sami naučili, kaj je pomembno, da bi bili osebno srečni in zadovoljni. Gibajte se, vzemite si čas za hobije, predvsem pa za ohranjanje stikov z najbližjimi. Tako boste tovrstna dejanja in vedenje prenesli tudi na svoje otroke, ki se bodo ne glede na to, kje in s kom bodo končali v življenju, vedno radi vračali domov.