Strpnosti se učimo že doma

Če želimo, da bo naš otrok strpen do okolja, v katerem biva, mora zgled dobiti doma. Družina je tisto prvo jedro, ki otroka uči socialnih veščin in ga usmerja v dobre odnose znotraj manjših ali večjih družbenih skupin. To najlažje dosežemo z zgledom, s spoštljivim in ljubečim odnosom med staršema in do otrok. Vse se krepi v vrtcu, kjer je otrok primoran veščine, ki jih je prinesel od doma, uporabiti med vrstniki in vzgojiteljicami. Tudi v vrtcu stremijo k mirnemu reševanju konfliktov, k sprejemanju drugačnosti in načelu enakopravnosti. Vse pa zahteva čas in medsebojno povezovanje na različnih ravneh družbe. Dobro je, če otroka seznanimo z ranljivimi družbenimi skupinami; gibalno oviranimi, starejšimi, duševno prizadetimi, tako odpravljamo predsodke in strah. Med osnovnim šolanjem pa vse pridobljeno lahko nadgrajujemo z medkulturnimi izmenjavami v tujini ali doma.

Izkušnja mladostnice s tujino

Mnogo je organizacij, ki otroke že zelo zgodaj vključujejo v izmenjave po svetu. Večina jih temelji na krepitvi medkulturnega dialoga, strpnega reševanja konfliktov in želje po ustvarjanju boljšega in prijaznejšega sveta. Ena takšnih je tudi CISV (children international summer villages) Slovenija. Tena Komel, študentka Fakultete za socialno delo, je ena izmed mnogih, ki so svojo odprto osebnost gradili preko izmenjav v tujini. Z rosnimi enajstimi leti se s skupino še treh otrok prvič in to kar za mesec dni podala na izmenjavo v italijansko Bologno, seveda v spremstvu odrasle osebe. "Pri enajstih letih si vsekakor še zelo navezan na družino. Dokler zares ne greš, ne veš natanko, kaj pomeni domotožje in neskončna želja po tem, da bi videl mamo. Priznavam, da mi ni bilo lahko. En mesec je dolga doba in mnogi večeri so se zaključili z jokom. Moja prva izkušnja nikakor ni bila rožnata. Od mene je zahtevala veliko truda, da sem zmogla preživeti toliko časa, ne da bi videla domače," danes s spoštovanjem do odločitve njenih staršev, pripoveduje Tena. Vendar pa je takšen uvod v odkrivanje sveta ni ustavil. Dal ji je moč in zagon za ponovna srečanja z drugimi kulturami in življenjem onkraj udobja lastnega doma.

Priprava na odhod otroka v tujino naj poteka počasi. Tena pripoveduje, "da mora biti starš najprej prepričan v to, da bo otroku takšna izkušnja pomagala pri razvoju. Moji starši so zaupali organizaciji, preko katere smo vsi trije otroci odhajali v svet. Tudi sami so bili aktivni člani in so tako skupaj z drugimi starši zgradili skupnost, v kateri so si med seboj pomagali prebroditi krizo, ko nas po mesec dni ni bilo doma. Namreč, s starši nismo imeli nikakršnega telefonskega ali video stika, razen po pismih, ki smo jih oddajali in sprejemali od našega vodje. Ključno se mi zdi torej, da starši zaupajo vase in svojim otrokom, in seveda tudi organizaciji. Dobro je, da otroci postopoma, najprej za nekaj dni odidejo stran, da se privadijo na nove ljudi in na primer na to, da zvečer zaspijo ob pripovedovanju zgodbic ali petju uspavank nekoga drugega, in ne ožje ali širše družine. Potem je tudi daljši odhod v tujino manj stresen in otroci več odnesejo od njega, ker se ne borijo samo z domotožjem. Ko postanejo večji – najstniki, jim je vse že mala malica. Se njihova osebnost samo še krepi. Ni več strahov pred tujim."

Samo s spoznavanjem drugačnega se učimo to tudi sprejemati

"Od enajstega leta dalje sem velikokrat odšla na tuje. V otroštvu sem odhajala s skupino vrstnikov, ker je to v začetku lažje, nato pa sem v razne tabore znotraj organizacije, ki deluje po vsem svetu, začela odhajati sama. Težko je našteti vse dobro, kar mi je medkulturno druženje in spoznavanje otrok iz drugih dežel sveta dalo. Zagotovo pa sem zaradi tega, ker sem prišla v stik z ljudmi širom sveta, postala boljša, strpnejša, na svetovne teme danes gledam zrelejše in morda iz drugačne perspektive kot moji sovrstniki. Svet se mi ne zdi tako velik, predvsem pa se mi zdi, da sprejmemo drugačnost samo takrat, ko smo blizu nje. Ko si podamo roke in postanemo prijatelji. Danes lahko rečem, da sem hvaležna za vsako debato, ki sem jo imela priložnost izpeljati v vseh državah, ki sem jih obiskala. Zaradi medkulturnih izmenjav danes lažje sprejemam drugače misleče, lažje tudi sklepam prijateljstva, rešujem konfliktne situacije, nenazadnje pa velja omeniti tudi utrjevanje tujega jezika."

"Starši mi nikdar niso dajali občutka, da jih je strah, ker grem. Danes pri moji starosti in odgovornosti, ki jo imam do teh šestih otrok, ki jih peljem na Dansko, razumem starše, da jih je strah, kako se bomo v tujem okolju znašli. S svojimi izkušnjami, ki sem jih pridobivala v Kolumbiji, na Švedskem, v Izraelu, Egiptu in na Poljskem med obdobjem, ko sem bila član delegacij, sem se naučila, da je otrokom treba dati moč in veljavo. Prepričati jih je treba, da so sposobni komunicirati s tuje govorečimi člani kampa, v katerega odhajajo, da so dovolj kompetentni za debatiranje o najrazličnejših temah, torej, da verjamejo vase. Vse to pa jim pomagajo zgraditi predvsem starši, poleg njih pa tudi vodja delegacije, s katerim se skupaj pripravljajo na nove dogodivščine in srečevanje z drugimi, drugačnimi kulturami," še pove nasmejana in odprta Tena.