K normalnemu odraščanju spada tesno druženje s svojimi vrstniki. Če tega ni, se je z otrokom smiselno pogovoriti, zakaj mu tako zelo ustreza samota. So pa otroci različni. In če je nekdo npr. zelo introvertiran, kdo ve zakaj, se bo temu prilagodil. Ključno je, da mu starši dopustimo njegovo posebnost. Ne smemo pa ga siliti v nasprotno smer zabave kot njemu ustreza. Ostanimo v stiku z njim, tudi če je poseben. To on pričakuje. Tako so tudi zabave in prijatelji skoraj nujni spremljevalni dejavniki odraščanja. Starši moramo le vedeti, da si po eni strani naši odraščajoči otroci želijo vrstnikov in zabav, po drugi strani jih je pa zelo strah, kajti nikoli točno ne vedo, kdo bo tam in kaj se bo tam dogajalo. V prekomernih zabavah in ponočevanjih pa ni pretirano veliko zdravih vsebin za razvoj otroka. Vendar njegova radovednost nad življenjem in potreba po pripadanju vrstnikom jim požre ta strah. Zato jih bomo starši zavarovali in se vedno vnaprej pozanimali, kje so, s kom so in kdaj pridejo domov.

NASVETI, KAKO LAHKO STARŠI OHRANIJO DOBER ODNOS Z NAJSTNIKOM

Kakšna pravila je treba doreči, preden se mladostnik odpravi na zabavo? Na kakšne nevarnosti ga je treba opozoriti?

Vnaprej se bomo z njimi pogovorili, kakšne so te zabave. Kaj je tam dobrega in kaj je slabega? Kaj je spodbudnega in kaj nevarnega? Povemo jim, kako mladi preživljajo prosti čas, in da so te nore, nočne zabave le ena od možnosti. Pravila igre pa morajo vedno določati starši. Otroci (najstniki) preprosto še niso zreli, da bi se lahko racionalno in sebi v korist odločali. To dejstvo nam pomaga, da postavimo stroge meje glede prihodov domov. Na noben način jih ne smemo pustiti na cedilu, jim dovoliti vse, kar si izmislijo, se za njih ne zanimati. Ne smemo si dovoliti, da jim ne postavimo meja. To nam bodo zelo zamerili. Vedno pa velja: ko postavljamo meje, se ne oziramo na njihovo obnašanje. Vztrajamo.

Zakaj je najstnik vedno jezen?

Kaj pa, ko starši ugotovijo, da je nekaj od postavljenih pravil otrok kršil? Je prav, da otroka kaznujejo, mu prepovejo zabavanje, se z njim pogovorijo?

Skupaj z mejami gredo tudi kazni. To seveda niso fizične kazni. Če se meja in dogovorov ne spoštuje, sledi kazen. Na primer: nisi prišel domov ob 22.00, ampak ob 22.30, pomeni da boš naslednjič doma ob 21.30, vnaprej jim povejmo, da če ne pridejo domov ob 22.00, bomo mi na licu mesta ob 22.15. Kjer mi vemo, da je veliko pijače, zahtevajmo, da nas naš mladoletnik na primer pokliče na vsake pol ure, drugače pridemo tja in ga odpeljemo domov. Mnogi starši tega nočejo ali ne zmorejo, vendar: za naše otroke gre.

Naslednji dan po kršitvi pravil se z otrokom pogovorimo. Povemo mu, da on izbira, mi samo sledimo našim dogovorom oz. mejam, ki smo jih postavili. Torej je odgovornost mladinca, ali bo spoštoval ali ne naše dogovore. Postavljanje meja daje otrokom varnost in zavedanje, da staršem veliko pomeni, če se zanj tako zanimajo (čeprav so pogosto nemogoči).

Je prav, da otrok ve, da so se starši nekoč tudi zabavali? Je prav, da mu zaupajo svoje 'žurerske' prigode, spodrsljaje?

Zakaj pa ne bi bili iskreni? Tiste starše, ki so preveč 'žurirali', je verjetno malo sram, kaj vse so počeli. Skoraj zagotovo tega ne privoščijo svojim otrokom. Zato je smiselno, da vsaj del naših mladostniških vragolij, 'žuriranj', spodrsljajev, traparij povemo lastnim otrokom. Nas bodo zagotovo z zanimanjem poslušali. Povejmo jim, da se večina 'žurov' konča normalno. Pridejo in gredo. Vedno pa ni tako – sem in tja koga peljejo na izpiranje želodca, sem in tja se kdo resno poškoduje, sem in tja kdo umre, boleči so spomini na spolne izgrede, nezaželene nosečnosti močno spremenijo življenje …Povejmo jim, kaj vse prinesejo 'žuri'. Hvaležni nam bodo. In ker jih imamo radi (to jim povejmo), jim postavljajmo meje.

NASVETI, KAKO LAHKO STARŠI OHRANIJO DOBER ODNOS Z NAJSTNIKOM

Kdaj so starši preveč vsiljivi? Pri čem lahko pretiravajo, ko gre za otroka, ki se odpravlja na zabavo?

Nikoli nismo vsiljivi, če želimo vedeti, kje so zabave, kdo bo tam, ali so kje v bližini odrasle osebe, kako bo otrok lahko poskrbel zase, kako bo ukrepal, če mu ne bo več prijetno, ali zna reči ne in kaj mu pomeni, da ni ovca med ovcami. Seveda pa se res zgodi, da starši pretiravamo. Lahko je vse v redu, ura primerna, ocenjujemo, da je primerna družba, nas je pa še kar strah. Takrat pa le poglejmo vase in uredimo svoje strahove.

Natisnite plakat TUKAJ.