Odločitev imeti otroka ni nekaj, kar bi jemali lahkotno, za kar bi se odločali v trenutku in kar bi nam šlo že sprva, kot smo si zamislili in predstavljali. Odločitev za otroka vedno vključuje več oseb, več dejavnikov, več situacij in življenjskih razmer. Še posebej ženske moramo pred to odločitvijo razmisliti o marsikateri stvari, saj nosečnost in skrb za otroka zajame precejšnje obdobje, v katerem se moramo ponavadi nekoliko prilagajati in predvsem odpovedovati. Vsekakor pa v tem času opustiti tako kariero kot tudi določene vzorce vedenja - brezskrbno druženje, nočno pohajanje in popolno neodvisnost.

Ko dobimo to majceno bitje v naročje, je namreč nekaj časa v popolnosti odvisno od naše prisotnosti, bližine, nege in skrbi. Če nosečnost poteka brez težav, pridobimo nekoliko časa, če pa je nosečnost od samega začetka težavna, se pojavljajo slabosti, bruhanje in zdravstvene težave, to vsekakor pomeni, da je ženska za približno dve leti primorana misliti najprej na otroka in šele potem nase, saj nosečnost traja malo manj kot eno leto, porodniška pa leto dni. To seveda vpliva na želje posameznice glede tega, koliko otrok in kdaj jih bo imela. Če ima tri zaporedne porode, to namreč pomeni, da skupno nekje sedem let ne bo prisotna v službi, kar se v današnjem tempu življenja in konkurenci na trgu dela izjemno pozna. 

Hkrati so tu neprespane noči, razgrajanja, vzgajanje, skrb ob vsakem padcu, prehladu in drugih nevšečnih situacijah in tako naprej. Ko enkrat v rokah držimo ves svoj svet, postanemo drugačni. Zavedamo se, kakšna odgovornost je to. In posledično se tudi vsak zase odločamo, koliko te odgovornosti zmoremo sprejeti. 

Nihanje med željami in realnostjo je torej neka konstanta v naših življenjih. Morda bi si želeli pet otrok, pa nam čas in finance tega ne dopuščajo. Morda bi si želeli zgolj enega, pa nas partner prepriča v dva. Morda pa si otrok sploh ne želimo in se otepamo tovrstne odgovornosti. Prav gotovo pa se vsaka izmed nas, ne glede na to, koliko otrok ima, kdaj sprašuje, kako bi bilo, če bi imela še enega. No, mi pa vam navajamo pet simpatičnih razlogov, ki jih je na svojem blogu zapisala mama štirih otrok Allison Slater Tate in vas bodo morda, kljub ostalim preprekam, spodbudili k temu. In sicer:

Zdaj že veste, kako to gre

Kot starši greste z dojenčkom čez vse faze, od prvih korakov, prehranjevanja, spanja do razvoja. Medtem pa se otrok naenkrat znajde pred vstopom v šolo in ugotovite, da takrat veljajo popolnoma nova pravila in da je bilo v primerjavi s tem vzgajanje dojenčka za vas pravzaprav mala malica. Včasih, ko se soočam z družbenimi omrežji, puberteto svojih otrok in porastom nasilja v osnovnih šolah, sem resnično vesela, da imam še vedno možnost objemati svojega leto dni starega dojenčka. To preprosto pozdravi mojo utrujeno dušo, je zapisala Allison.

Dojenčki so miniaturni sejalci dobre volje

Ljudje preprosto obožujejo srečne dojenčke. Tudi moji trije starejši otroci obožujejo svojo mlajšo sestrico. Ona je edina vez, ki jih drži skupaj in glede katere se ne kregajo, temveč pomagajo pri skrbi in negi zanjo. Njihova ljubezen do dojenčice jih povezuje bolj kot vse ostalo. Težko je biti jezen, ko se v istem prostoru nahaja dojenčica, ki nas opazuje s svojimi velikimi in nežnimi očmi. 

Otroke navdušujejo še tako preproste reči

Nedolgo tega sem svoje tri fante peljala v Disney World, kar za nas predstavlja lokalni izlet. Otroci, ki odraščajo v središču Floride, jemljejo obisk tega parka kot nekaj samoumevnega. In moji starejši otroci sučejo z očmi zaradi nekajurne vožnje. Ko pa smo se vsi skupaj odpravili na izlet v Disney World, skupaj z dojenčico, je postala celo navadna vožnja na vrtiljaku izjemno zabavna za vse. Ujela sem trenutek, v katerem so se vsi trije fantje na ves glas smejali, ko so opazovali svojo sestrico, kako navdušeno je mahala med vožnjo in se zabavala. Z dojenčki in malčki je vse tako preprosto in zabavno. Pozabila sem že, kako je obiskati tovrsten kraj z otrokom, ki je prvič tam. Njeno navdušenje in resnično uživanje sta naredila vtis na vse nas. 

Zadnji dojenček vas bo opomnil, da so bili vsi vaši otroci nekoč tako majhni

Moji otroci me nenehno čustveno in psihično črpajo ter postavljajo izzive. Zvečer, preden zaspim, razmišljam o tem, kakšen starš sem bila čez dan ali pa se sprašujem, če bi morala ravnati kakor koli drugače. To se mi z dojenčico preprosto ne dogaja. Ko me vedenje mojih starejših otrok privede do obupa, me dojenčica opomni, da so bili tudi oni nekoč tako majhni. Le nekaj let nazaj. Takrat se spomnim na vso nežnost, ki jo čutim do njih in poiščem v sebi vso potrpežljivost in razum, ki ju še imam ter razmišljam o tem, kako sem jih včasih nosila v naročju. Zdi se mi, da sem boljša mati starejšim otrokom, ker sem hkrati mama dojenčku.

Dojenček vas marsičesa nauči

Ko ste enkrat že opravili starševsko potovanje, se lahko znova veselite novega. Lahko si že predstavljate, kaj pričakovati, ko pričakujete. Najboljša stvar pri dojenčku številka dve ali tri, še posebej štiri, pa je, da vas nauči toliko tega o starševstvu. Naučila sem se, da je vsak otrok svet zase in da se vsak vede drugače, uči drugače in razvija drugače. Nas pa je naša deklica poleg vsega naučila tudi, kako sestra vpliva na svoje brate. Prepričana sem namreč, da se bo zaradi tega, ker imajo moji fantje sestro, spremenil tudi njihov odnos do ostalih žensk v njihovih življenjih, saj so se naučili oproščati, imeti več potrpljenja in biti nekoliko bolj nežni.

Nikoli si nisem mislila, da bo toliko let mlajši otrok mojim starejšim otrokom prinesel takšno neizmerno veselje. Ko pa sem ujela enega izmed sinov, ki je v naročju držal svojo sestrico, ji kazal slikanico in prepeval pesem iz risanke Ledeno kraljestvo, sem dojela, da sva naredila popolnoma pravilno, ko sva svojim otrokom podarila še enega sorojenca.