Novembra lani je 35-letno Valerie Leah in njeno družino doletela nesreča. Eden za drugim so vsi družinski člani zboleli za novo gripo. Valerie, ki je bila takrat noseča, je zbolela zadnja, vendar je njeno stanje hitro postalo najbolj resno. V 48 urah so jo v bolnišnico sprejeli zaradi dihalnih težav.

Povzročili komo

Tri dni po tem, ko so jo sprejeli v bolnišnico, je dobila hudo pljučnico, njeno stanje pa se je poslabševalo. Zdravniki so ji povedali, da morajo njenemu telesu dati možnost, da se začne samo boriti proti bolezni. Zato so ji morali umetno povzročiti komo. Prestavili so jo na oddelek za intenzivno nego, kjer so jo pri življenju ohranjale le naprave.

Ko je bila v komi in so namesto Valerie njeno telo poganjale naprave, so zdravniki upali, da se bo njeno telo začelo boriti nazaj. Vendar se ji je stanje le še poslabšalo. “Lahko sem videl mrke obraze vseh zdravnikov in sester, ki so skrbeli zanjo. Ni bilo težko razbrati, da nima več veliko časa,“ se spominja njen mož Simon.

Dojenček moral ven!

Do dojenčkovega poroda naj bi bilo še najmanj tri mesece, vendar so zdravniki Simonu povedali, da ga morajo vzeti iz maternice, da bodo Valerie lahko zdravili bolj agresivno. “Bali so se, da bosta drugače oba umrla. Ljudje morda mislijo, da je to narobe, vendar sem zdravnikom rekel, naj naredijo vse, kar lahko, da rešijo njo. Morala je biti na prvem mestu. Ves čas sem si predstavljal, da bom moral doma dečkoma povedati, da nikoli več ne bosta videla svoje mamice,“ tiho dodaja.

Takrat zakonca še nista vedela, ali bosta dobila še enega dečka ali prvo deklico. “Dojenček se ni zdel resničen, Val pa je bila. Grozno bi bilo, če bi izgubila dojenčka, izgubiti Val pa bi bilo nepredstavljivo!“ Vsak dan ga je doma vse spominjalo na to, kako dobra mama je.

Mali borec

Valerie so odpeljali v operacijsko dvorano, Simon pa je zaradi vseh naprav, ki so jo ohranjale pri življenju, moral počakati zunaj. Nekaj minut pozneje je za trenutek videl svojega sina, ki so ga v inkubatorju peljali na intenzivno nego za novorojenčke. “Povedali so mi, da je sam zadihal, kar je pomenilo, da je močan. Vseeno si nisem niti upal predstavljati, da bo z njim vse v redu.“

Z rojstvom dojenčka pa se je začelo tudi Valerijino telo odzivati na zdravljenje. “Najprej je bilo komaj opazno. V nekaj urah in nato dneh pa je postala močnejša. Končno so se zdravniki odločili, da jo lahko zbudijo.“ Medtem je Simon sina obiskoval na oddelku za intenzivno nego novorojenčkov, kadar koli se je le lahko odtrgal od žene.

Močan za oba!

Sina je hitro vzljubil. Ves čas mu je govoril, da mora biti močan za oba – mamo in očeta. Da ga brata že želita spoznati in naj se bori. “Tako mučno je bilo, saj bi moralo biti to veselo obdobje. Dobila sva dojenčka, Val pa ga takrat ni slišala še niti zajokati. V mislih sem ga poimenoval Oliver, vendar imena nikoli nisem izgovoril na glas. Vsi so ga preprosto klicali 'dojenček'.“

Zdravje matere in dojenčka se je izboljševalo istočasno. Simon se je z Valerie ves čas pogovarjal, tudi ko je bila v komi, in ji razlagal o njunem novorojenčku. Ko je končno prišla k zavesti, se je strinjala, da je Oliver lepo ime. Vseeno je na začetku kar težko verjela, da je to res njen otrok, saj se poroda ni spominjala. Ko se je počutila dovolj dobro, je Oliverja obiskala večkrat na dan in počasi se je sprijaznila s tem, da je res njen otrok.

Sreča v nesreči

Ko je bil star tri tedne, ga je Valerie končno lahko vzela iz inkubatorja in ga stisnila k sebi. “To je bil zame trenutek, ko je končno postal moj sin,“ se spominja s solznimi očmi. “Do takrat sem dosti prejokala, saj sem čutila, da smo imeli takšno nesrečo. Ko pa sem čutila njegovo težo na svojih rokah in ga držala na prsih, sem se naenkrat počutila kot najbolj srečna ženska na svetu. To je bilo najbolj podobno Oliverjevemu rojstvu. Nikoli prej se nisem počutila tako blagoslovljeno.“

Oliver je sedaj star štiri mesece in je končno doma. Bolnišnico je zapustil prejšnji mesec, potem ko je prebolel še tri smrtno nevarne okužbe.

O članku lahko poklepetate tudi na forumu.