Svetovni splet vse bolj posega v človeško intimo, v naše domove. Preko njih s svetom delimo celo najbolj intimne pripetljaje našega vsakdana. Zgodbe, za katere bi mnogokrat rekli, da sodijo bolj v dnevnik, ki ga beremo samo mi, kot pa v širni svet. In ravno na tem istem spletu smo pred dnevi zasledili zgodbo mamice Suzane, ki je iskreno spregovorila o prvih trenutkih po tem, ko je izvedela, da je noseča in nosečnosti ni načrtovala. Čeprav so se (in se tudi danes) nad njenimi mislimi in dejanji številni zgražajo, pa strokovnjaki poudarjajo, da je zgodb, kakršna je njena, veliko.

Prevod njenega zapisa objavljamo v celoti, ker želimo vsem ženskam, ki so se znašle v podobnem položaju in se jih lotevajo podobne misli, dati vedeti, da niso same. Da zaradi svojega razmišljanja niso krute in nesposobne materinske ljubezni. Da se to dogaja tudi drugim bodočim mamicam, ki nosečnosti niso načrtovale. 

Ko dve rdeči črtici pokvarita lep sončen dan

Bil je sončen dan, sredi avgusta. Točnega datuma se ne spomnim več, priznam. Vem pa, da sem se na ta dan počutila nenavadno. Najprej sem mislila, da bom zbolela. Nato mi je skozi glavo šinila misel, da pač nujno potrebujem dopust. In šele potem sem pomislila na to, da bi bilo pa morda dobro, da si priskrbim test nosečnosti, saj mi menstruacija zamuja že dober teden. In slednje sem tistega avgustovskega dne tudi storila.

Nisem živela z očetom bitja, ki je raslo v meni. V nekaj letih razmerja naju je vse bolj oddaljevala razdalja (tako fizična, kot tudi čustvena). Najino razmerje je bilo zaradi tega že od vsega začetka težko, nisva imela prostora, da bi se lahko preselila skupaj, se poročila, še najmanj pa da bi imela otroka. Slutila sem celo, kaj bo novica, ki mi jo je sporočil test, sprožila na nasprotni strani. In moje predvidevanje se je tudi uresničilo: ko sem partnerju povedala, da sem noseča, me je zapustil.

V lekarno po drugo 'mnenje'

A vrnimo se na tisti lep avgustovski dan, ki po mojem obisku stranišča niti približno ni bil več lep. Vsak, ki bi mi takrat rekel, da je rezultat nedvoumen in da ni nobene potrebe, da opravim še en test nosečnosti, bi mu glasno nasprotovala, čeprav načeloma veljam za racionalno bitje. Takrat pa sem bila prepričana, da moram v lekarno po še en test, po možnosti od kakšnega drugega proizvajalca, ker ta, ki sem ga opravila, morda pa vendarle ni tako zelo zanesljiv. Zato sem hitro odhitela v drugo lekarno po drugo 'mnenje'.

Tudi v drugo sem dolgo strmela v test, na katerem sta se ponovno izrisali dve jasni rdeči črtici.In strmela. Pozneje sem premišljevala, da dejansko nikoli v življenju nisem tako dolgo v kaj strmela, kot sem takrat v tisti dve črtici. Bila sem zmedene in hkrati odločena. »Tega ne zmorem! Tega preprosto nočem!« Čeprav nisem verna, sem si več kot eno uro v mislih ves čas ponavljala »O moj bog, o moj bog.« Bila sem povsem zmešana in tok misli je prekinila šele nenadna slabost, ki me je pognala objemat straniščno školjko.

»Nočem biti noseča,« sem glasno in jasno dejala svoji podobi v ogledalu kopalnice, se odpravila v dnevno sobo in se nemočno zleknila na zofo. Nato sem začela razmišljati o nadaljnih korakih. Glede na moje razmišljanje je bil seveda logična posledica splav. A ko sem pomislila na to, mi je v glavi znova začelo odzvanjati »O bog, o bog, o bog. Ne, ne in ne. Kaj mi je? Ne morem kar tako ubiti življenja, ki raste v meni, to preprosto ne gre. A prav tako ne želim biti noseča. Kaj torej storiti in kaj ta novica pravzaprav pomeni za moje življenje?« In tako naprej, in tako naprej ...

Občutek krivde

Ko danes razmišljam o tistih trenutkih, me močno stisne pri srcu in v trebuhu. Ne morem verjeti, da sem bila taka pošast, da sem sploh kdaj lahko razmišljala o tem, da malemu življenju v sebi ne bi dala priložnosti, da pride na ta svet. Morda so moje takratne življenjske razmere lahko majceno opravičilo, a to niti približno ne odpravi občutka krivde, ki me teži. Kaj morem, najbrž bom do konca svojih dni morala živeti z dejstvom, da sem želela predčasno končati, ubiti življenje, ki mi je bilo podarjeno in na katerega nisem bila pripravljena – tako sem vsaj mislila.

Čudež

A že takrat sem vedela, da gre za čudež. In po nekaj urah šoka sem se končno začela zavedati tudi, da moram skrbno paziti na ta čudež, ki mi je bil podarjen. Tako sem tistega avgustovskega večera prvič nežno pobožala svoj trebuh, zavedajoč se, da tam sedaj živi majceno drobno bitje. »Bova že nekako zmogla. Pazila bom nate, ne skrbi,« sem si dejala na glas.

In to sem potem tudi storila. In počnem še danes. Za svojo hčerkico. Če se moram za kaj v svojem življenju (pri komur koli že) opravičiti, se moram zagotovo za misli, ki so se mi nekaj ur tistega toplega avgustovskega dneva podile po glavi. Misli, da si ne želim, da iz mene zraste novo življenje.

Otrok je povsem spremenil moje življenje in dojemanje sveta. In danes čutim neizmerno hvaležnost za to, kar mi je bilo podarjeno: za življenje in za ljubezen moje male nagajivke. Tega ne zamenjam za nič na svetu.