Pri rosnih 20 letih se mi je življenje postavilo na glavo. Zaradi ene neprevidne noči sem zanosila. Ko sem povedala fantu, na njegovem obrazu ni bilo čustev … voščena lutka. Nasprotno – moja mama je od sreče skakala do stropa, jaz pa sem se spraševala, kaj naj naredim sedaj .

Vsi koščki mojega življenja so se sestavili … Mama mi je ponudila streho nad glavo, znanka službo, na šolo niti pomislila nisem. Še fant me je zaprosil za roko.

Devet mesecev kasneje se mi je rodila Apolonija – moje srce, moja duša, moja najlepša deklica. Sedaj je stara 14 let in drugo leto gre v srednjo šolo. Navdušena sem! Umetnica, lepotička, moj srček …

Le kako sem lahko za trenutek pomislila na najhujše … Ko ji pogledam v temne, čokoladne oči, me zaboli misel na to, da se ne bi nikoli srečali. Ko se mi nasmehne, vsa jeza izgine. Ko me objame, zapredem kot mucka. Ko je ni ob meni, jo pogrešam. Z njo sem rasla in odrasla, ona me je naučila delati, čistiti, spati po obrokih, dihati na škrge, varčevati denar, načrtovati teden, mesec, leto … Zaradi nje imam danes redno službo, streho nad glavo in končala sem šolo.

Zdaj sem pomirjena. Zaradi nje, ki mi je obrnila svet na glavo, sem sedaj močna in neodvisna ženska. Hvala, ker si prišla, draga moja hči. Ponosna sem na to, da sem tvoja mama.