Kot zdravnik - porodničar je bil deležen povsem tradicionalne izobrazbe. Na ta način je tudi delal – v ameriških bolnišnicah je pomagal na svet na stotine otrokom. Potem pa je začel delati za Svetovno zdravstveno organizacijo in na Danskem ga je neka babica povabila, naj prisostvuje porodu na domu. Lepota te izkušnje mu je spremenila življenje. Kot moški je bil sicer popolnoma prestrašen, ko je opazoval porodnico, kako je sama spravila na svet svojega otroka, saj še nikoli ni doživel takega izraza ženske moči. Zavedel se je, da v resnici še nikoli dotlej ni videl pravega poroda in da v bolnišnici porodnici preprečijo, da bi svojo žensko moč pokazala.

»Zavedel sem se, da gre za kontrolo nad ženskami, ker nas je strah njihove moči. Zato storimo vse, da to preprečimo!« pripoveduje dr. Marsden Wagner. Kot pravi, poskušajo moški že tisoče let nadzorovati ženske. Na nekaterih področjih jim to, morda, tudi uspeva, na enem pa jim nikoli ni – ko gre za zanositev in rojstvo otroka. Zato so se v zgodovini moški temu področju ogibali. Ženske so pogosto rojevale v posebnih, zgolj njim namenjenih prostorih; na Japonskem je še vedno tako. Pred približno 200 leti pa so se moški odločili, da bodo poskusili nadzirati tudi to področje in s tem ženske. »In to jim dobro uspeva,« pravi dr. Wagner.

O tej izredno zanimivi temi smo se z dr. Marsdenom Wagnerjem, zagovornikom babic, naravnega poroda ter premišljene rabe zdravil in posegov, pogovarjali med njegovim obiskom v Ljubljani. Pri založbi Sanje je namreč v slovenskem prevodu izšla ena od njegovih knjig: Moj porodni načrt (Popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod).

V svoji dolgoletni praksi ste delali, svetovali ali predavali v skoraj 60 državah po svetu. Na katerem mestu med njimi je, po vašem mnenju, Slovenija, ko govorimo o zdravstveni skrbi za nosečnice, porodnice ter ženske in otroke po porodu?

Glede na rezultate – npr. nizka umrljivost med porodnicami in novorojenčki – gre Sloveniji zelo dobro in je med 20 ali 25 najbolj uspešnimi na svetu. Vendar to ni posledica prakse v porodništvu, ampak dobrih socialnih in gospodarskih razmer, pogojev bivanja, načina prehranjevanja. Ljudje so v glavnem zdravi in ko ženske zanosijo ter rodijo, so rezultati, zaradi vsega naštetega, dobri. Mnogi porodničarji trdijo, da je v Sloveniji umrljivost med porodnicami in novorojenčki nizka zato, ker ženske rojevajo v porodnišnicah in bolnišnicah. To ni res. Pogoji so boljši zaradi socialnega in gospodarskega napredka, zato je tudi umrljivost nižja. Poleg tega imamo danes antibiotike in transfuzijo krvi, ki jih nekoč nismo poznali, kar za četrtino izboljša rezultate v porodništvu.

Če pustimo stopnjo umrljivosti ob strani in pogledamo izkušnje, ki jih pri porodu dobijo ženske in njihove družine, je Slovenija ena najslabših držav na svetu. To je posledica dejstva, da je skrb za nosečnice in porodnice v Sloveniji prepuščena zdravnikom, ki nosečnost obravnavajo kot bolezen, porod pa kot kirurški poseg. Zato med porodom izvajajo celo vrsto nepotrebnih in celo nevarnih praks – ena teh je epiziotomija oziroma prerez presredka. Ta je nujen le v enem do pet odstotkov vseh porodov, v Sloveniji pa presredek prerežejo kar polovici porodnic; v še ne tako davni preteklosti so epiziotomijo izvedli pri kar 80 do 90 odstotkih žensk! To pomeni, da je na leto od sedem do osem tisoč slovenskih porodnic po nepotrebnem prerezanih, to pa pomeni več krvavitev, bolečin, težav v spolnosti – ker so njihove spolne organe iznakazili.

To je le en primer ravnanja med porodi v Sloveniji, ki je slabo za ženske in otroke. Je pa v porodnišnicah še dosti napačnega ravnanja: tako ženski pred porodom obrijejo spolovilo in jo klistirajo. To smo počeli pred 50 leti, danes pa ne več! Včasih so tako ravnali, ker so zdravniki kirurgi in so žensko obravnavali kot kirurškega bolnika; ko ta pride na operacijo, je pomembno, da ga obrijejo in klistirajo. Rojstvo pa ni operacija.

Da ženska med porodom leži na hrbtu, je eden od najslabših mogočih položajev, saj porod upočasni in povzroči vse mogoče zaplete. A tudi to je ena od praks v vaših porodnišnicah. Povsem nepotrebno je tudi, da ženskam ne dovolijo, da bi jedle in pile – a vse to se pri vas dogaja. Zato je, glede na to, kako v tej državi opravljajo porode, Slovenija ena najslabših!

Po znanstvenih raziskavah od 80 do 90 odstotkov porodnic nima resnih zdravstvenih težav, zato je zanje najboljša izbira babica, ne zdravnik. Za nosečnice z majhnim tveganjem so babice bolj varne od zdravnikov. In vendar so v Sloveniji za vse te ženske odgovorni zdravniki, babice pa so potisnili na rob in delajo le to, kar jim rečejo zdravniki!

Kakšne pa so razmere v drugih evropskih državah?

Pred 60 leti so tudi v zahodnoevropskih državah rojevanje preselili v bolnišnice. Potem pa so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja ženske ugotovile, da je to nepotrebno, da so jim na ta način porod in rojevanje »vzeli« ter je postal odgovornost zdravnikov, bolnišnic. V Nemčji, na primer, so porodničarji zahtevali uvedbo zakona, ki bi prepovedal rojevanje zunaj porodnišnic – to je smešno, ženski ne moreš predpisati, kje bo rodila svojega otroka! To je njen otrok, ni vladni ali zdravnikov! Zato so se ženske in babice organizirale – in ko so ženske jezne, so veliko močnejše od zdravnikov! Rezultat? Pred desetimi leti je bil v Nemčiji le en porodni center, ki ni bil v bolnišnici, danes jih je več kot sto! Tako vse več žensk rojeva zunaj bolnišnic in vse več babic dela v porodnih centrih.

Do te spremembe v Sloveniji še ni prišlo, ženske se še niste razjezile, organizirale … Zato je zelo pomembno, da vse te informacije pridejo do vas.

Ste že kdaj bili v deželi, v kateri ženske še živijo v skladu s svojo notranjo modrostjo, intuicijo, z vedenjem o tem, kako ravnati v nosečnosti, kako roditi brez strahu?

Da, poznam tri take dežele na svetu, ki sem jih že obiskal: Nizozemsko, Novo Zelandijo in Skandinavijo. V teh deželah imajo ženske popoln nadzor nad svojo nosečnostjo in rojevanjem. Odločajo se, kje bodo rodile, kdo bo pri porodu in kaj se med tem lahko zgodi. Na Nizozemskem kar tretjina žensk rodi doma, s pomočjo babice. Tudi na Novi Zelandiji ženske lahko izbirajo, ali bodo rodile doma, v porodnem centru, ali v porodnišnici, s pomočjo babice ali zdravnika – nad tem imajo popoln nadzor. Enako je v skandinavskih državah. Na Nizozemskem za porodno bolečino celo ne uporabljajo besede bolečina, ampak nekaj podobnega kot naval. Na to sploh ne gledajo kot na bolečino, ampak kot normalen del poroda, ki ga ni potrebno »zadušiti« z močnimi zdravili.

Danes je vse več porodov z epiduralno analgezijo, a ženskam ničesar ne povedo o nevarnostih – večji smrtnosti, ohromelosti, možnosti možganskih poškodb pri novorojenčku … Ženska ima, seveda, vso pravico, da si izbere porod z epiduralno, vendar jo morajo pred tem opozoriti na morebitne posledice. In to je eden največjih problemov v Sloveniji – da žensk, nosečnic in porodnic, ne poučijo dovolj o njihovih pravicah in morebitnih posledicah njihovih odločitev. Imate nov Zakon o pacientovih pravicah, po katerem je treba ljudi pred kakršnim koli posegom seznaniti s tveganjem in od njih dobiti dovoljenje za poseg. A v porodnišnicah se to ne dogaja!

Od številnih sem celo slišal, da se zdravniki razjezijo nad ženskami, ki si želijo naravnega poroda, ki zavračajo prerez presredka in podobno ter jih »kaznujejo« z vsemi mogočimi posegi. Ne samo, da ženskam ne povedo za tveganja, tudi za njihovo mnenje jih nikoli ne vprašajo! To pa je osnovno za dobro zdravstveno skrb za nosečnice in porodnice kjer koli na svetu – da ženska odloča. Da se to v Sloveniji še ne dogaja, je škandal in se mora spremeniti! Zdravniki tega ne bodo spremenili – zakaj, saj imajo tako popoln nadzor! Spremembe morajo zahtevati ženske in babice, ki so v Sloveniji deležne dobre izobrazbe in vedo, kakšen mora biti porod. Po končanem šolanju pa se v porodnišnicah spoznajo z vsemi slabimi praksami in zdravniki, ki jim govorijo, kaj smejo in česa ne. V zahodnoevropskih državah se to ne dogaja. Pri porodu so zdravniki in babice poklicno enaki in tako tudi delajo, z roko v roki.

Tudi v Sloveniji se stvari počasi spreminjajo. Moški so lahko prisotni pri porodu; da pa morajo za to plačati, je ironija posebne vrste. Na zahodu vam nihče ne bi verjel, če bi rekli, da morate plačati, da lahko vidite rojstvo svojega otroka! Dobro je tudi, da imajo otročnice po porodu otroka lahko pri sebi. Zdravniki se sicer trudijo zmanjšati število epiziotomij, a jih je še vedno preveč.

Vem, da bo boj dolg in težak. Srečal sem se z nekaterimi slovenskimi vodilnimi moškimi porodničarji, ki jih sploh ne zanimajo znanstveni dokazi o nepotrebnosti nekaterih posegov pred in med porodom, ker oni pač »vedo«. Pri takih zdravnikih bo nekaj časa trajalo, a do sprememb bo prišlo.

Vabljeni, da o tem razpravljate tudi na forumu!