Ana Drevenšek je sinologinja (op. sinologija so kitajske študije), podiplomska študentka sinologije in psihoterapevtskih znanosti. Študira jungovsko psihoanalizo in prenatalno in perinatalno psihologijo. Vodi društvo Rdeči šotor, v okviru katerega se ukvarja s spremljanjem žensk v različnih življenjskih obdobjih. Je doula - obporodna spremljevalka, vodi priprave na porod, ženske kroge in pripravlja za ženske posvetitvena druženja ob prvi menstruaciji, pred porodom in ob menopavzi.

Skupaj z njo smo se dotaknili zavestnega spočetja, koncepta, ki je mnogim še velika neznanka.

V knjigah, revijah, na svetovnem spletu lahko najdemo številne informacije o tem, kaj vse je treba storiti pred zanositvijo, kakšne navade mora ženska opustiti, kaj mora jesti. Toliko manj pa se govori o zavestnem spočetju. Kakšno je vaše mnenje o tem? 

Zavestno spočetje je še zelo "mlad" koncept. Priprava telesa s prehrano, vadbo itd, je le majhen del zavestnega spočetja in morda najmanj pomemben (čeprav tudi zelo pomemben). Zavestno spočetje je predvsem proces osebne rasti, proces notranje transformacije.

Kaj sploh pomeni zavestno spočetje?

Zavestno spočetje ne pomeni zavestno imeti spolni odnos z zavedanjem, da bo sledilo spočetje. Zavestno spočetje pomeni postavljati si vprašanja, kot so: ''Kaj pomeni imeti otroka? Kaj pomeni biti starši? Kaj pomeni biti družina? Kakšne notranje transformacije se zgodijo ob otroku? Kakšno odraslo osebnost potrebuje otrok ob sebi v času odraščanja? Kje moram dozorevati, da bom lahko čim bolj takšna osebnost? Kje mora dozorevati odnos med bodočima staršema? Neizbežno vodijo ta vprašanja k tudi globljim, bolj filozofskim vprašanjem, na primer: Kako se je starševstvo kot institucija razvijalo skozi zgodovino? Kaj je skozi zgodovino pomenilo biti otrok? Katera napačna in škodljiva prepričanja o starševstvu in otroštvu so se skozi zgodovino oblikovala in so še zdaj prisotna v našem nezavednem? Kakšen je odnos med institucijo starševstva in širšo družbo? Kakšno vlogo ima v naši družbi otroštvo?''

In vsa ta vprašanja nas vodijo med čudenjem nad misterijem starševstva. Vedno bo skrivnostno, kako lahko dva človeka ustvarita novo življenje, ki je povsem nepredvidljivo, samosvoje, svobodno, ki se razvija po svojem notranjem duševnem zapisu, v katerega ne moremo prodreti, lahko ga le poskušamo čim bolje spremljati, razumeti in podpreti. Zavestno spočetje pomeni predvsem to čudenje nad stvaritvijo novega življenja, spoštovanje tega procesa, ki nas presega, je večje od nas in ponižnost pred tem procesom. Postati starši namreč pomeni ne več biti zadnji člen v verigi, ampak se spremeniti v le enega od veznih členov. Pomeni v človeštvu dobiti drugačno vlogo; po eni strani bolj anonimno, organsko, po drugi strani, pa nas ta izkušnja iniciira v skrivnost, ki se dotika srčike življenja samega in ki se z besedami nikoli ne da opisati.

Zavestno spočetje predvsem pomeni, da si dovolimo čutiti, kako nas spočetje presega, začutiti ponižnost in dovoliti procesu 'starševanja', da nas pregnete, spremeni, izboljša, da nam širi obzorja. Da se ne postavimo v večvreden položaj do otroka, ampak pustimo tej življenjski izkušnji in novemu bitju, da nam širita obzorja in nas preobrazita.

Kaj se mora ženska vprašati najprej, še preden začne v njej rasti majhno bitje? Obstajajo neka splošna vprašanja in odgovori ali pa je to odvisno od osebe do osebe?

Ženska se mora zavedati (prav tako tudi moški), da prehaja iz Dekleta v Mati, torej, da bo podvržena temeljni preobrazbi identitete. Ta preobrazba ni preprosta, pomeni odmiranje stare identitete in oblikovanje nove. Sodobne ženske so v tem procesu popolnoma osamljene in prepuščene same sebi ter nasprotujočim si zahtevam družbe. Po eni strani družba zahteva trajno dekliškost in mladostnost, ambicioznost in proaktivnost v poklicnem življenju, precej falično držo. Po drugi strani zahteva od mam požrtvovalnost, cankarjanstvo, popolnost, brezpogojno nežnost. Ženski je težko zdrsniti v materinsko stanje zavesti, ki je nekakšna omehčana drža do sebe, drugih in sveta, bolj sočutna in bolj relativizirajoča. Materinska drža je tudi tišja, manj vpadljiva in napadalna drža in zato v družbi premalokrat slišana, čeprav bi matere s svojo preobraženo držo do sveta družbo lahko v mnogih pogledih precej izboljšale.

Nevarnost pri preobrazbi identitete se pojavi, ko ženska ne more v polnosti izživeti svojega Dekleta, pa je primorana postati Mati. Prehodi v identiteti so zelo zahtevani, intenzivni in kompleksni in zahtevajo dober, trden in zanesljiv stik s sabo, da se lahko spremljamo v teh prehodih, se opazujemo, poskrbimo za svoje potrebe, se podpremo oziroma poiščemo podporo in pomoč. Da imamo ves čas prehoda zavedanje, kako se vse to, kar se mi dogaja, tiče mene? Nova mama še posebej lahko izgubi stik s sabo v prvih mesecih po porodu, ki so fizično in psihično zelo intenzivni, še posebej, če že pred materinstvom ni imela stika s sabo. Nova mama se tako lahko izgubi v izkušnji, le-ta jo preplavlja in ne zmore je več videti kot izkušnjo, ki jo ona doživlja. Vidi jo kot dogajanje, ki jo je preplavilo. Mame so poleg tega v naši družbi same, izolirane. Ni skupnosti, ki bi jo fizično in psihično podpirala v prvih zahtevnih mesecih. Tukaj so semena poporodne otožnosti in depresije.

Zaradi te težavnosti prehoda med Dekletom in Materjo ter zaradi nepodprtosti žensk v tem času, je v naših psihah ogromno zastrašujočih prepričanj o materinstvu, kot izčrpavajočem, prenapornem, pretežkem, kar v naši družbi pogosto tudi je, ker ni razumljeno in podprto.

Kako lahko ženska poišče globlji vzrok, zakaj se želi preizkusiti v novi vlogi - materinski?

To je ključno vprašanje. Ciklirajoče ženske (tiste, ki imajo menstrualni cikel) so posebej senzitivne do materinskega vzgiba. Enkrat na mesec namreč ovulacija vpliva na naše mišljenje, čustvovanje in delovanje. Ob ovulaciji želi biti naše telo oplojeno. Takrat smo bolj občutljive na podobe dojenčkov, bolj raznežene ob misli na materinstvo, bolj spolno razpoložene, bolj mehke, naklonjene. Zato bi lahko rekli, da smo enkrat na mesec pristranske.

Pomembno je, katere dodatne motivacije obarvajo naše ovulacijske občutke. ''Ali smo osamljene in želimo nekoga, ki bi nas brezpogojno ljubil? Ali nimamo resničnega duševnega stika s partnerjem in želimo nekoga, ki bi bil z nami ljubeče in brezpogojno povezan, da bi zapolnil to notranjo praznino? Ali smo prepričane, da "prava ženska" mora imeti otroke, da brez otrok nima prave vrednosti?'' Ta vprašanja si je terba zastaviti in ugotoviti, kje skozi željo po otrocih v resnici kanaliziramo potrebe našega notranjega otroka. Če ženske postajamo matere iz napačnih vzgibov, se hitro prelevimo v preplavljajoče matere. To so dušeče matere, ki otroka v resnici ne zaznavajo, saj ga ne vidijo kot bitja v sebi, ampak le kot podaljšek sebe. Otroka preplavljajo z "materinsko" ljubeznijo, ki pa je dušeča, nehranljiva in neljubeča, ker ne zaznava otroka v njegovi resničnosti in potrebah, ampak ljubezen daje zaradi svoje lastne potrditve (potrditve svoje ženskosti, materinskosti, zapolnjevanje notranje praznine, krpanje partnerstva itd). Dušeča mati ima strahotne posledice na otrokov psihološki razvoj.

Kako se lahko poveže sama s sabo, z dušo še nerojenega otroka? In zakaj je to tako pomembno?

Predpogoj, da se lahko povežemo z otrokom, je, da smo povezani s sabo. Drugega človeka ne moremo zaznavati, če ne zaznavamo najprej sebe. Ne moremo zaznavati in razumeti čustev, misli, dejanj drugih, če nismo v stiku s svojimi mislimi, čustvi, dejanji. Zato je eden od ključnih aspektov zavestnega spočetja vzpostavljanje stika s sabo. Ko vzpostavimo stik s sabo, se ustvari veliko duševnega prostora v odnosu z drugim. Odnos postane manj odvisniški, manj obremenilen, manj napet, manj je projekcij in pričakovanj. Takrat lahko zares zaznavamo drugega in odnos gradimo na resničnosti vsakega posameznika in potrebah vsakega posameznika, gradimo odnos na osnovi resničnosti in ne naših pričakovanj in projekcij. Ko to naredimo v partnerstvu, ustvarimo manj obremenilno, manj napeto, bolj zračno, mehko, ljubeče vzdušje, ki izreka otroku dobrodošlico. Med dvema ustvari prostor za tretjega - otroka. Znotraj takšnega drugačnega vzdušja lahko starši zares zaznavajo otroka, ga z zanimanjem spoznavata, spremljata, podpirata. Če pa otrok pride v napeto, obremenilno, odvisniško vzdušje, ni zaznan, ampak postane lutka v igri staršev, hitro se zgodi čustveni incest (to pomeni, da si starši otroka čustveno naredijo za partnerja), otrok postane le orodje, pa tudi nekakšno odlagališče za nepredelana starševska čustva. To je nekakšna subtilna zloraba otroka, ki pa je v naši družbi socialno sprejemljiva in se je še ne zavedamo dovolj.

Kako bo vedela, da je zdaj pravi čas, da postane mama?

Spočetje, ki je zares dobrodošlica otroku, ni nikoli napeto, izsiljeno. Ne zgodi se po načelu "Ker tako hočem!". Zavestno spočetje je po navadi prijetno presenečenje, saj se ne zgodi po naši volji, ampak takrat, ko smo pripravljeni. S svojim notranjim procesom pripravimo pot za otroka in ravno ta proces zavestnega spočetja v nas kultivira ponižnost, zaradi katere ne izsiljujemo, ampak se prepuščamo. Če je v ženski veliko napetosti, izsiljevanja, neučakanosti, zahtevanja spočetja, zagotovo še ni pravi trenutek. Potrebno se je poglobiti v izvore teh čustev in se soočiti z njimi. Zavestno spočetje je spontana posledica ljubečega odnosa, znotraj katerega je dovolj duševnega prostora za resničnost obeh staršev in za prihajajočo novo resničnost. Če tega prostora ni, še ni čas za spočetje. Védenje o pravem trenutku je nebesedno, globoko, intuitivno-instinktivno, nenapeto, radostno, ljubeče in ponižno. Ko se pojavi, je spočetje že blizu.

Kako bosta oba partnerja vedela, da je nastopil pravi trenutek za povečanje družine? Se lahko kako skupaj pripravita na prihod otroka (pri tem pa ne mislimo na nakup otroške opreme)?

Starši se vsekakor lahko skupaj pripravijo na spočetje in odlično bi bilo, če bi se. Nakupovanje otroške opreme je povsem drugotnega pomena. Morda tolikšno ukvarjanje z zunanjostjo in materialnostjo v naši družbi na splošno kaže na beg pred soočenjem z notranjostjo. Zaposlimo se z zunanjostjo in materialnostjo, da ne bi gledali navznoter in morda srečali kočljive dele sebe, ki potrebujejo soočenje in ozdravljenje. 

Vsekakor je pomembno, da se partnerja srečata v želji po povečanju družine. Zavestno spočetje ni želja enega in podreditev drugega. Zavestno spočetje vključuje potrebe in proces obeh. Spočetje naj bo pristno srečanje drug z drugim in spontana želja po materializaciji najine ljubezni. Včasih za to potrebujemo pomoč. Včasih so v nas rane premočne, rane iz otroštva, iz odnosa z našimi starši, vzdušje v odnosu je obremenilno in odvisniško in preplavljajoče, najraje bi pobegnili in ne vemo, kako naj si pomagamo. Poiskati pomoč in podporo v vzpostavljanju stika s seboj in vzpostavljanju rahločutnega vzdušja v odnosu skozi psihoterapijo in druge oblike podpore, ki temeljijo na procesu in notranji preobrazbi, je vsekakor znamenje zrelosti.