Ko sem zanosila prvič, sem bila še študentka. Takrat sem poklicala v ginekološko ambulanto v Kopru in žal naletela na precej hladnega zdravnika ginekologa. Nekaterim pacientkam je mogoče takšen odnos super, sama pa sem izjemno čustvena oseba in potrebujem toplino. Še posebej, kadar čutim stisko, nemoč. Sicer sem bila že poročena in s partnerjem sva načrtovala otroka, vendar saj veste ... pravzaprav nikoli nisi pripravljen na to. In ko sem se začela počutiti slabo in sem neprestano bruhala, sem opravila test in zagledala plusek. Ne vem, kaj sem v tistem trenutku čutila, najbrž cel vihar čustev, od presenečenja, vzhičenosti, sreče, strahu, negotovosti ... Živela sva namreč v 20 kvadratnih metrov velikem stanovanju oz. sobici v študentskem domu in v tistem trenutku se mi je zdelo, da bi morala imeti za otroka kaj več. Večje stanovanje, varno zaposlitev, večje prihodke, avto ... Ampak o tem kdaj drugič. Saj veste, kako pravijo: vsak otrok je rojen pod svojo srečno zvezdo in z vsakim otrokom se vse uredi, postavi na svoje mesto, tako da so pravzaprav skrbi odveč. Na voljo je še celih 9 mesecev, da se človek umiri, znajde, pripravi. Meni pa se je zdelo, kot da bom že naslednji dan držala otroka v rokah in sama sebi sem se zdela popolnoma nepripravljena. 

Odpravila sem se do zdravnika, ki me je najprej vprašal, če bom otroka splavila. Priznam, da me je to vprašanje zelo prizadelo. Morda gre za protokolarno vprašanje, ampak njegov hladen ton v glasu in naveličan pristop sta me popolnoma vrgla iz tira. Povedala sem, da ne. Da si želim otroka obdržati in nato sva opravila prvi pregled. Ko sem se odpravila domov, sem na poti razmišljala, kako bom zmogla, ali sem dovolj sposobna, da bom poskrbela za živo bitje in kako se bo vse skupaj izšlo s stanovanjem, šolanjem, službo. Potem pa se je začelo. Vsak dan sem bruhala. Neprestano. Zaužiti nisem smela niti dveh požirkov vode, saj sem potem zbruhala dva litra žolča. Ni mi bilo niti jasno, od kod lahko bruham, glede na to, da nič ne pojem. Ampak mislila sem, da je to normalno. V filmih so vedno prikazovali, da ženske bruhajo na začetku nosečnosti. In enostavno sem to sprejela kot nekaj nujnega. Vse dokler nisem postala tako nemočna, da se nisem mogla odpraviti od postelje do stranišča in sem bruhala v posodo, ki mi jo je mož namestil pod posteljo. Odločila sem se, da pokličem in vprašam, če mi lahko morda kakorkoli pomagajo. Sestra me je naročila na pregled in ko sem prišla, me je zdravnik grobo uščipnil za kožo nad dlanjo in popenil. Povzdignil je glas, da kaj se grem in da sem popolnoma dehidrirana. Da to ni normalno stanje in da sem ogrozila tako sebe kot otroka. Planila sem v jok, saj nisem vedela, da bi bilo lahko karkoli narobe, mislila sem, da moram enostavno zdržati to stanje slabosti in bruhanj. Dobila sem napotnico in namestili so me v bolnišnico v Žusterni. Bila sem 160 kilometrov od doma, nisem imela ob sebi svojih bližnjih, pravzaprav nikomur od svojih še nisem zaupala, da sem noseča, ker se mi je zdelo prekmalu. In takrat je na obisk prišla prijateljica, ki je tudi živela v Kopru in mi prinesla tople copate in nekaj malenkosti. Nikoli ne bom pozabila te geste in sploh si ne znate predstavljati, koliko človeku pomeni v življenju določena malenkost. Za nekoga malenkost, nekomu drugemu ves svet. 

Mož je takrat delal v Italiji, v nekem gradbenem podjetju. Delal je po 12 ur in v eno smer se je peljal skoraj dve uri. Tako da ga skoraj ni bilo doma in vseeno se je potrudil in vsak dan prišel na obisk v bolnišnico. Dajal mi je občutek podpore in da bova skupaj prebrodila tudi to. Ko sem se vrnila iz bolnišnice, se stanje nikakor ni popravljalo. Sama sem bila slabotna, bruhala sem in malo jedla. Izgubljala sem telesno težo. Pa že tako nisem imela viška kilogramov. Takrat sva se odločila, da se vrneva v kraj, od koder prihajam. Tam sem imela prijatelje, družino, bližnje. In počutila sem se bolj varno. Doma sem povedala, da pričakujeva otroka in naročila sem se v ginekološko ambulanto v Trbovljah. Ko sem vstopila vanjo, vam iskreno povem, da je zame posijalo sonce. Zdravnik ginekolog, ki je delal tam, je bil eno samo sonce. Prijazen, topel, razumevajoč. Potolažil me je, da bo vse v redu in da bova skupaj nadzirala dogajanje. Žal sem morala biti hospitalizirana še nekaj časa, saj mi je edino infuzija pomagala. Nato so me poslali domov v upanju, da bo stanje boljše in čez tri dni sem se že vrnila. Mož me je moral dobesedno nositi, saj nisem imela moči stati na nogah. Žal nihče ni razumel, kaj prestajam, in vsem se je zdelo, da simuliram. Da je nosečnost pač takšna, kot si jo narediš. Da če znaš uživati v njej, boš cvetela. Se boš imela lepo in boš pozitivna. In po takšnih komentarjih sem se počutila še slabše. Počutila sem se, kot da vsi menijo, da si sama želim ležati v postelji, da sama želim, da bi se slabo počutila in da sama nič ne ukrepam, da bi bilo drugače. Takrat bi bilo res super, če bi me katera koli od prijateljic razumela, vendar žal še nobena ni imela otrok. Želela sem si, da bi se zavedale, kaj prestajam in da se resnično veselim otroka, vendar tega nimam časa niti izkazati, ker se nemočna, slabotna, žalostna zaradi občutka nesposobnosti. Veste, tudi jaz bi si želela delati od prvega do zadnjega dne nosečnosti. Tudi jaz bi želela pohajati naokoli po izletih, nositi krasne dolge oblekice in jesti zdravo in raznoliko. Pa ni šlo. Vse, kar sem spravila skozi želodec, sta bila prepečenec in žlička vode. To je trajalo nekje do šestega meseca nosečnosti. In potem, kot bi nekdo izbrisal vse skupaj, so se začeli prijetnejši dnevi nosečnosti. Postavila sem se nazaj na noge, začela sem jesti, pridobivati na teži, začela sem se sprehajati in zadnja dva meseca nosečnosti sem prehodila vse okoliške hribe in vrhove. Uživala sem in cvetela. Kot bi morala že od samega začetka. In moj porod je trajal vsega skupaj eno uro – od tistega trenutka, ko sem doma začutila popadek, pa do trenutka, ko sem rodila v porodni. 

In čez leto in pol sem znova zanosila. Mislila sem, da ne more biti isto kot prvič. Celo spomnim se, da sem se na začetku z ekipo iz lutkovnega gledališča odpravila na izlet v Italijo in da smo se ustavili na poti v eni super gostilni, kjer sem sama pojedla celo pico, tako bogato obloženo, da še danes pomnim njen okus. Bila sem ponosna in srečna, saj se mi je zdelo, da bo ta nosečnost tista, filmska. Da bom jedla za dva, pila, uživala in se imela lepo. Napaka. Kaj kmalu se je ponovilo stanje hiperemeze in začele so se slabosti, bruhanja, nemoč, hujšanje ... Takrat mi je osebni zdravnik predlagal, naj dobro premislim, če bom zaključila ali nadaljevala to nosečnost. Da imam doma zdravega fantka, ki me potrebuje in da je stanje precej ogrožajoče. Vendar nisem mogla niti pomisliti na to, da ne bi donosila otroka, ki je ležal pod mojim srcem. Ne vem, mislim, da ne bi bila nikoli sposobna tega narediti, če izvzamem seveda bolezenska stanja, ko je to res nujno potrebno. V tem primeru pa sem imela v mislih, da sem enkrat že dala to skozi in da bom zmogla in stisnila še drugič. Ni mi žal, da sem se tako odločila. Kljub temu, da je tudi moja druga nosečnost potekala bolj med stenami bolnišnice v Trbovljah kot stenami doma. Kljub temu, da sem jokala in trpela, ker sem bila v bolnišnici, doma pa me je čakal niti dve leti star fantek, ki je hrepenel po meni in jaz po njem. Ni mi žal, res ne. Saj sem donosila zdravega fantka, ki je tako srečen, navihan, vesel in poln ljubezni. Ki mi vsakodnevno daje poljubčke, objemčke, nas vse razveseljuje in spravlja v dobro voljo, pa če imamo še tako slab dan. S starejšim bratom sta nerazdružljiva in enkratna prijateljčka. Imata se izjemno rada in sta drug do drugega zelo zaščitniška. 

Želela pa bi si, da bi imela od okolice nekaj več razumevanja, nekoliko več topline, prijetnih besed in spodbude. In predvsem zavedanja, da si nisem sama tega želela in da sem izjemno trpela, ker nisem mogla uživati in cveteti, kot se za nosečnico spodobi. Takrat so bila na preizkušnji marsikatera prijateljstva in marsikateri odnos. Nekateri so mi dali grenak priokus, nekateri pa toplino, ki jo čutim še vedno. In to šteje. Da so bili med večino tudi takšni sončki, ki so mi znali stisniti dlan in mi prišepniti: "Močna si, ti to zmoreš in vse bo okej!" 

Vsem vam, ki se morda nahajate v podobni situaciji, zato tokrat šepetam: "Močna si, ti to zmoreš in vse bo okej!"