Ženska oz. porodnica doživlja porod subjektivno. Morda je za zunanjega opazovalca proces poroda poln zapletov, pa ga bo novopečena mamica doživela kot popolnega, izjemnega. Po drugi strani pa je lahko porod na zunaj videti kot najbolj idealen šolski primer, pa ga bo mamica doživela kot največjo grozo. Kaj torej določa, kako se bo porodnica počutila po rojstvu? Raziskave so že v preteklosti opredelile štiri objektivne karakteristike izkušnje poroda, ki so:

– dolžina poroda,
– uporaba protibolečinskih sredstev,
– medicinski posegi,
– način rojstva.

A tako kot smo omenili na začetku, je pomembno to, kako ženska doživi porod, torej njeno subjektivno doživljanje. Ko je izkušnja poroda povezana z nenadnimi in nepričakovanimi dogodki, veliko intenzivnostjo in nevarnostjo, bo to ženska lahko doživela kot travmo. Vsi trije opisani dejavniki se lahko pojavijo pri vaginalnih porodih ali carskih rezih.

– Nenadno: Ko se stvari zgodijo (pre)hitro, ko se stanje v kratkem času spremeni iz normalnega v kritično ali celo nevarno in ko ni nikogar, ki bi porodnici razložil, kaj se dogaja.

– Intenzivno: Ko sta nosečnost in kasneje rojstvo povezana z dolgotrajno hospitalizacijo in ko se porodnica počuti izključena iz dogajanja okoli nje.

– Nevarno: Ko porod spremlja nujna medicinsko pomoč, ko anestezija ni učinkovita, ko se razvijejo življenjsko nevarni zapleti, ki lahko ogrožajo življenje matere in/ali otroka.

Dodatni dejavniki tveganja za travmatično izkušnjo poroda vključujejo tudi lastno zgodovino depresije, tesnobne motnje ali pretekla travmatična doživetja. Tudi prezgodnje rojstvo, ki se v največ primerih zgodi nenadno, je lahko vir težkih občutij.

Travma poroda in odnosi

Nič presenetljivega ni, če porodna izkušnja vpliva tudi na odnose z drugimi. Ženska se lahko počuti jezno in razočarano, ker jo ljudje, ki niso bili ob njej, niso mogli zaščititi in ustrezno podpirati. Včasih se zgodi, da je travma poroda tako močna, da ženska o njej ne more govoriti, saj ji prebudi pretežke občutke, s katerimi se ne more spoprijeti. Če takšno izogibanje traja dlje časa in se zdi, da predstavlja ženski breme, je treba izkušnjo začeti reševati. Pri tem velja poudariti, da lahko pride tudi do težav v odnosu do otroka, kar se kaže v apatiji, nezainteresiranosti in občutku nepovezanosti z otrokom. Oteženo ali povsem onemogočeno je lahko tudi dojenje.

Tako kot pri vsaki drugi travmi se tudi v tem primeru lahko pojavljajo nočne more, tesnobna ali depresivna občutja, napadi panike, nezmožnost povezati se z otrokom, odtujenost od najbližjih, nezmožnost veseliti se, občutek ujetosti, motnje spanja.

Pot do okrevanja

Čeprav se porodne izkušnje ne da spremeniti, pa lahko kljub težkim spominom in občutjem, ki so z njo povezani, naredimo pozitivne korake v okrevanje. Soočanje z vsem doživetim lahko traja več mesecev in se ne zgodi čez noč, zato je treba vztrajati. In kaj je v procesu najpomembnejše?

– Ozaveščanje izkušnje: Pri travmah pomaga obisk podpornih skupin, organizacij ali enostavno skupin za mlade mamice, kjer se govori o temah, ki so za ženske pomembne. Koristno je, če nekdo naslovi slabe občutke in izkušnjo in jo pomaga predelati. Ker pa smo si različni, nekaterim pomaga potrditev ostalih žensk, ki imajo morda podobne izkušnje, nekaterim pa bolj ustreza individualna obravnava s strokovnjakom. V primeru težjih travm je zagotovo bolj priporočljivo slednje. Ena od možnosti je tudi pisanje dnevnika občutij, ki lahko olajša breme.

– Spoznavanje izkušnje: Nekaterim ženskam pri predelovanju pomaga tudi pogovor z osebjem (zdravnikom, babico), ki je bilo takrat pri porodu. V takšnih primerih ženska spozna proces dogajanja in vse, česar morda v tistem trenutku ni imela pod kontrolo. Na ta način dobi izkušnja širšo perspektivo, ženska pa vse skupaj lažje razume.

– Čas za povezovanje z otrokom: Ob tovrstnih dogodkih je pogosto tudi oteženo povezovanje z otrokom, ki zahteva več časa. Nekatere imajo občutek, kot da otrok ni njihov, druge ne čutijo nič, tretje se počutijo prazne in apatične. Tudi v tem primeru si je treba dati čas, a povezanost zagotovo pride. Pomembno je, da ženska še vedno vzdržuje telesni stik z otrokom, zlasti 'koža na kožo', saj bo tako spodbudila hormone, dojenje pa bo lažje steklo, če je seveda onemogočeno ali oteženo.

– Pomoč in podpora: V tem obdobju je nujno potrebna pomoč najbližjih – staršev, prijateljev, partnerja. Vsaka dejavnost lahko ženski predstavlja velik napor, ki ji še bolj spodnese tla pod nogami. Zato je pomoč v obliki gospodinjskih opravil še kako dobrodošla.

– Tudi partnerju ni lahko: Negativna porodna izkušnja lahko precej vpliva tudi na partnerski odnos in ustvari težave pri razumevanju, komunikaciji … Tako kot ženska se tudi njen partner lahko počuti krivega in nemočnega, ker je ni mogel zaščititi. Partner naj torej ne bo strelovod za izbruhe jeze, lahko pa je velika podpora.

– Skušnjava nove nosečnosti? Včasih nekatere ženske po najhujšem obdobju že začnejo razmišljati o novi nosečnosti, samo zato, da bi tokrat storile "prav" in da bi se odvilo po njenih pričakovanjih. A treba se je zavedati, da je porodno izkušnjo treba razumeti, jo postaviti v pravo perspektivo, se povezati z otrokom in tudi fizično okrevati. Vsaka stvar zahteva svoj čas, sploh pa takšna.

– Prenagljene odločitve o trajnih posegih? Nekatere ženske pa gredo v drugo skrajnost in želijo po vsem doživetem izvesti postopke za trajni nadzor rojstev (sterilizacija). A v tem primeru se je treba izogibati prenagljenim odločitvam, ki bi jih kasneje lahko obžalovali.

– Zavedanje, da je rojstvo šele začetek: Materinstvo je doživljenjska vloga, v kateri se vsak dan učimo. Težak začetek je samo to, kar pove že beseda – začetek, in ne predstavlja nobene osnove za izkušnjo materinstva. Pomembno pa je, da težke stvari predelamo in jih sprejmemo ter pustimo za seboj. Šele takrat se lahko v polnosti posvetimo otroku in uživamo v radostih nove vloge.

Vir: dr. Kathleen Kendall-Tackett, Recovering from a traumatic birth