To, da mi je v nosečnosti uspelo preživeti vse nerodne pripetljaje, si skorajda štejem v čast. Čeprav sem po naravi optimist, sem v objemu hormonov težko ostala ravnodušna.

Višek doživetij je bil zagotovo porod. Kaj ne, ko pa sem v porodno sobo vdrla kar dvakrat v enem tednu. Seveda povsem spontano – v zagovor lahko povem, da sem preprosto prisluhnila svojemu telesu ...

Bližal se je težko pričakovani dan poroda in počutila sem se malce bolj okorno kot ponavadi. Ker je imela prijateljica rojstni dan, sva se z možem dogovorila, da greva popoldne v bližnje mesto po darilo. Babica je tisti dan kuhala tradicionalno slovensko kosilo, matevža in zelje. Čeprav sem sama vse dopoldne vihtela kuhalnico, me je s svojo ponudbo premamila. Zardelih lic sem se do sitega najedla in se babici zahvalila za okusen obed.

Popoldne sem se s sestro in možem odpravila po darilo. V trgovini smo se porazgubili med policami in tako sem na oddelku z gospodinjskimi pripomočki ostala sama. Pregledovala sem lične skodelice in razmišljala, česa bi bila prijateljica najbolj vesela.

Nenadoma mi je spodnji del trebuha preplavila huda bolečina. Nadaljevala sem z ogledovanjem, a bolečina se je ponovila. "So to popadki?!" sem pomislila in se prijela za polico. Zelo me je bolelo in čez nekaj trenutkov sem že sedela na tleh in pospešeno dihala.

"Gospa, kaj pa je z vami? A boste rodili?!" me je vprašala neka ženska in me začela vleči za roko, da bi vstala. Po slonje sem se skobacala pokonci, ženska pa je po trgovini kričala, da pri krožnikih rojeva nosečnica. Kar naenkrat je bil poleg mene sivolasi dedek, ki je izza nakupovalnega vozička mežikal kot žaba v solati in mi ponujal požirek domačega žganja. Za njim sta pridrvela mož in sestra in me začela potiskati proti vratom. "Ne, ne, ne!!! Kupiti moramo darilo!" sem se upirala in iz žepa povlekla telefon: "Halooo, Katjuša, vem, da je tole čudno, a rojevam v trgovini in kupujem darilo zate. Takoj mi povej, kaj bi imela raje, barvne skodelice ali lonček za kapučino?!!"

V avtu se je burleska šele začela. Sestra me je na zadnjem sedežu držala za roko in mi pomagala predihavati popadke, mož pa je meril časovni razmak med njimi. Ugotovil je, da jih imam na tri minute, zato se je odločil, da me odpelje naravnost v porodnišnico. Glasno sem protestirala, da grem še pod tuš, on pa me je meni nič tebi nič dostavil naravnost pred vrata porodnišnice! Sestra je odhitela do vratarja in se vrnila z invalidskim vozičkom. Posadila sta me nanj in kot dva dirkalna konja oddirjala do porodnega oddeka. Mož je kričal: "Ni časa, ni časa, rodila bo! Popadki na minuto, rodila booo!"

Seveda nas izkušene sestre niso kar tako spustile v porodno sobo. Pregledala me je zdravnica in mi mirno sporočila, da sem še popolnoma zaprta, naprava za merjenje popadkov pa prav tako ni pokazala, da bi se kar koli dogajalo. Mene je še vedno zvijalo od bolečin in nisem mogla verjeti, da mi ne verjamejo, da bom rodila. Prijazna zdravnica, me je na koncu povprašala, kaj sem jedla. Ko sem ji povedala za matevža z zeljem, mi je resno odgovorila: "Gospa, napenja vas."

Kaj mi je nato svetovala, si lahko predstavljate in povsem odveč je, da pojasnjujem, kako zelo mi je bilo nerodno.

Tri dni kasneje so se začeli pravi popadki. Nisem jim verjela. Seveda ne, osel gre vendar samo enkrat na led! Predajala sem se gnezdenju, pomivala okna, brisala prah, kuhala, občudovala otroška oblačila in se zaskrbljeno gladila po trebuhu. Ob sedmih zvečer sem vedela, da gre zares in mož je bil zopet v nizkem startu, da me odpelje v porodnišnico. A tokrat se nisem imela namena osramotiti. Vztrajala sem, da pogledam še humoristično oddajo na Pop TV, nato pa sem napol histeričnemu možu dovolila, da me odpelje tja, kjer me še niso pozabili ...

Želela sem si, da ne bi nihče vedel za moje dramatično "rojevanje" pred dnevi. A po muzanju osebja sem presodila, da jih je pripetljaj o 'prduljasti nosečki' dodobra nasmejal.
Ker pa je smeh pol zdravja, sem jim rekla, da sem tokrat vetrove pustila doma.

Resnično ni bil pravi trenutek za zadrego, saj se je bližal najpomembnejši dogodek v mojem življenju. Čez nekaj ur sem spoznala najlepšega fantiča na svetu – svojega sinka.