Ko je 35-letna Becky Coku januarja lani izvedela, da pričakuje dvojčka, je bila navdušena. Vendar njena sreča ni trajala dolgo – kmalu je morala sprejeti najtežjo odločitev, pred katero je lahko mama sploh postavljena. Becky je morala nemočno gledati, kako je ena od dvojčic umrla v njenem objemu, druga pa je zaživela. To je bilo nekaj, kar si nikoli ni niti predstavljala, ko je sprejela odločitev, da si ustvari družino.

Turška romanca

Becky je svojega moža, 32-letnega točaja Halila, spoznala, ko je bila leta 2006 na počitnicah v Turčiji. Zaljubila sta se in se dve leti kasneje v Turčiji tudi poročila. Kmalu po poroki sta se odločila, da poskusita spočeti otroka. Prepričana sta bila namreč, da jima  bo takoj uspelo in si bo vmes Halil že uspel urediti vse za selitev v Veliko Britanijo.

Nato je januarja lani Becky doživela veliko presenečenje, ko je izvedela, da jima je uspelo – bila je noseča! Beckyjina mama je hčer odpeljala na prvi pregled februarja in ko je babica pokazala na zaslon, sta se presenečeno spogledali. “Mama je prebledela, saj je bilo očitno, da nosim dvojčka,“ pravi Becky. “Ne vem, zakaj, ampak nisem bila preveč presenečena. Halil se je nameraval do septembra, ko naj bi rodila, preseliti v Anglijo. Videti je bilo, da se bo vse uredilo. Bila sem navdušena.“

Zaplet

Zdravniki so pazljivo spremljali Beckyjino nosečnost, saj je nosila enojajčni dvojčici. Razen jutranje slabosti je vse potekalo, kot bi moralo. Nato je v 24. tednu nosečnosti Becky morala k zdravniku zaradi hude bolečine pod desno dojko. Babica ji je povedala, da verjetno le ena od dvojčic pritiska na njena rebra in jo poslala domov.

Vendar je čutila, da je nekaj hudo narobe. “Dva tedna kasneje se nisem počutila nič bolje, zato sem šla nazaj in povedali so mi, da moram takoj v bolnišnico.“ Beckyjin krvni tlak je bil nevarno visok. Ugotovili so, da ima preeklampsijo, ki je ogrožala tako njeno kot življenje njenih dvojčic. “Najprej sem pomislila na dvojčici. Zdravniki so spremljali njuna srčna utripa, jaz pa sem zahtevala, naj mi ju pokažejo še na zaslonu.“

Ena manjša

Becky so odpeljali na ultrazvok in videli so, da je v zadnjih dveh tednih ena od dvojčic shujašala na polovico teže, medtem ko se je druga še naprej razvijala in pridobivala težo. Zboleli sta še dvojčici, kar pa s preeklampsijo ni bilo povezano. Ena se je razvijala bolj, saj je drugi 'kradla' hranljive snovi.

Zdravniki so Becky svetovali, naj počaka do 28. tedna nosečnosti, da bo manjša dvojčica morda dovolj pridobila na teži, da bo preživela. Opozorili pa so jo tudi, da do takrat zaradi preeklampsija lahko že pride do odpovedovanja organov, kar bi ogrozilo življenja vseh treh.

Težka odločitev

“Čutila sem solze na svojih licih. Če bi Rosi [manjši dvojčici] dala priložnost živeti, bi bili ogroženi midve z Lillyio. Zato sem sprejela najtežjo odločitev vsake matere. Zahtevala sem carski rez in ob tem vedela, da ena od dvojčic ne bo preživela.“ Zdravnike je Beckyjina odločitev šokirala, vendar so njeno željo upoštevali. Operacijo je imela že naslednji dan.

Halil ni mogel pravočasno iz Turčije, zato je Becky pospremila v porodnišnico njena sestra Keeley. Becky je bila zaradi carskega reza v veliki nevarnosti, zato jo je kirurg želel dati pod splošno narkozo. Vendar je prosila za epiduralno analgezijo, da bi lahko Roso vsaj spoznala, preden umre. “Hotela sem le, da preden premine, ve, da jo imam rada.“

Živela le kratek čas

Rosa je prijokala na svet 1. junija 2009, težka komaj 420 gramov. “Sestra mi jo je položila na prsi in lahko sem čutila, kako ji bije srce in slišala, kako hlasta za zrakom.“ Becky jo je objemala, ko je iz dojenčice odtekalo življenje. “Bila je tako majhna kot moja dlan.“ Medtem se je rodila še Lillyia, težka 800 gramov in glasna za obe. Hitro so jo odpeljali za oddelek za intenzivno nego novorojenčkov, Rosa pa je po le eni uri in 20 minutah življenja še zadnjič vdihnila.

“Čutila sem, da je nehala dihati in videti je bila povsem mirna,“ pravi Becky. “Ko je babica potrdila njeno smrt, sem čutila, da je umrl tudi delček mene. Čutila sem se zelo krivo – konec koncev sem sama to izbrala. Vendar je bila tukaj še Lillyia in morala sem biti močna zanjo.“ Lillyia je ostala na oddelku za intenzivno nego skoraj do dne, ko bi morali s sestrico, če bi šlo vse po sreči, prijokati na svet.

Nekega dne bo izvedela …

Halil se je kmalu končno lahko preselil k Becky in prvič so bili družina. Lillyia včasih še vedno potrebuje pomoč pri dihanju. Zdravniki pravijo, da bo šele naslednje leto lahko zadihala povsem samostojno. Čeprav je še zgodaj, so preiskave možganov in krvi pokazale, da ne bo imela dolgotrajnih zdravstvenih težav.

“Lillyia naju bo vedno spominjala na svojo sestro dvojčico. Nikoli je ne bova pozabila. Ko bo dovolj stara, da bo razumela, ji bova povedala tudi vse o njeni pogumni sestrici Rosi.“