Britanca Kelly-Anne in Mark Featherstone sta pred rojstvom prvega otroka preživela več kot marsikateri par. Ko sta v njenem 12. tednu nosečnosti odšla na ultrazvočno preiskavo, sta se že veselila, da bosta novico o veselem pričakovanju družini lahko sporočila podkrepljeno s sliko s pregleda. Tam pa sta izvedela grozljivo novico.

Namesto dojenčka ...

Namesto, da bi videla svojega prvega dojenčka, je na ekranu prevladovala ogromna cista na jajčniku. Zdravniki so ju posvarili, da zaradi velikosti ciste Kelly-Anne lahko spontano splavi. Cista bi namreč lahko počila ali se zasukala. Povedali so jima še, da bo morda potrebna operacija, da cisto odstranijo, še preden dojenček prijoka na svet.

"Dva tedna sem razmišljala o vseh možnih grozotah, ki bi se lahko pripetile. Bala sem se, da bi se cista še naprej širila in preprečila, da bi zarodek rastel. Strah me je bilo tudi, da mu zaradi ciste ne bi zrastle okončine,“ je povedala Kelly-Anne. Ko je bila v 14. tednu nosečnosti se je napoved zdravnikov uresničila. Cista se je dvakrat zasukala, kar je Kelly-Anne povzročalo hude bolečine. Ni bilo druge izbire – kljub nevarnosti za plod so jo morali operirati.

Operacija uspela!

Bila je prestrašena. Vedela je, da že sama operacija lahko povzroči, da plod odmre. Vendar jo je takrat že tako bolelo, da ni imela druge izbire. Ko se je po operaciji zbudila, so bile njene prve besede: "Je z mojim otrokom vse v redu?“

Mislila je lahko le na to. Medicinska sestra ji je zagotovila, da sta oba operacijo dobro prestala. Verjela je šele naslednji dan, ko je zarodek znova videla na ultrazvoku. "Ko sem na ekranu zagledala moje bitjece, se mi je od srca odvalil ogromen kamen!“ je povedala. Vendar je v tednih po operaciji Kelly-Anne še naprej krvavela. Tako je strah, da bi spontano splavila, ostajal.

Plod bo izgubila

Vsakih nekaj dni je zaradi krvavitev odšla na bolnišnični oddelek za rizične nosečnosti. Tolikokrat je bila tam, da je vse babice že poznala po imenu. Osebje je Marka opozorilo, da naj se pripravi na najhujše. Ženske, ki so hodile tja, so dojenčka izgubile ali ga še bodo. Mark svoji ženi tega ni povedal, saj je vedel, da bi jo to le še bolj prestrašilo.

Kelly-Anne je želela vedeti za spol otroka. Tako bi tudi, če bi umrl, vsaj imel ime. Ko sta v 20. tednu Kelly-Annine nosečnosti izvedela, da se pod njenim srcem razvija deček, sta mu izbrala ime Samuel. In kot po čudežu je deček zdržal v maternici dlje, kot so upali pričakovati. V 25. tednu je Kelly-Anne odtekla voda.

Narobe obrnjen

Voda ji je odtekla ponoči na božični dan. Takoj sta se odpeljala v bolnišnico, kjer je Kelly-Anne dobila injekcije steroidov, da bi Samuel lahko zadihal sam, tudi če bi na svet prijokal že tako zgodaj. Zdravniki so ji povedali, da je vsak dodaten dan, ki ga dojenček preživi v maternici, življenjskega pomena.

Vendar slabih novic še ni bilo konec. Samuel je bil v maternici obrnjen z nogami naprej in ker ni bilo več vode, ga niso mogli obrniti. Vendar je v maternici zdržal še štiri tedne. Kelly-Anne je mislila, da bo morala roditi s carskim rezom, vendar je na koncu imela tako pogoste in močne popadke, da je rodila naravno.

Srečen konec!

Samuel je na svet prijokal po 29 tednih v maternici. Sprva so se zdravniki bali, da ima redko gensko bolezen, vendar so testi pokazali, da je kljub vsem težavam v maternici z njim vse v redu. Starša sta si po vseh težavah lahko končno oddahnila. "Samuel bi lahko bil slep, gluh ali imel cerebralno paralizo, vendar je vse preiskave prestal odlično."

Sedaj je Samuel star dve leti in njegova starša ne načrtujeta nobenega otroka več, saj se bojita, da bi zopet šlo kaj narobe. Njune izkušnje so bile tako grozljive, da tega ne bi prenesla še enkrat. "Ko pogledava Samuela po vsem, kar smo prestali, čutiva zelo močno ljubezen,“ je povedala Kelly-Anne. Za njiju je to vse, kar potrebujeta!