Kljub temu da sem noseča, imam tisoč in en opravek v mestu. Kljub temu da se zelo hitro utrudim, moram v središče mesta na tržnico. Saj veste, z dodatnim vnosom vitaminov bom poskrbela za svojega ''pikeca'' v trebuščku. No, ne bom skrivala, ni trebušček, ampak ogromen trebuh. Tolažim se, da je mojemu dojenčku tako vsaj udobno in se lahko premetava na vse strani. Ampak prav moj trebuh je kriv, da se na avtobusu vsi spotaknejo ob mene. ''Ljudje, noseča sem, previdno! Moj otroček!!!'' brez besed kar vre iz mene.

Čakam čudež

Verjetno ste že vsi opazili, da na začetku avtobusa visi nalepka, da je treba nosečnicam, mamam z otroki in starejšim odstopiti sedež. Zagotovo smo že vsi brali ta napis, ki je namenjen potnikom, ki so ozaveščeni in ne onesnažujejo zraka s svojim avtom, ampak ne, prav nihče ga ne upošteva. Že vnaprej se opravičujem vsem tistim, ki jih krivim po nedolžnem, toda jaz še nisem srečala prijazne osebe, ki bi se me usmilila in mi z nasmehom odstopila sedež. Včasih je na avtobusu gneča, na vsaki postaji se počasi kot jara kača premikamo proti zadnjemu dela avtobusa. In dlje sem od tistega častnega sedeža čisto na začetku, manj možnosti imam, da bom resnično tistih 20 minut, ko se peljem do doma, sedela. Iz minute v minuto sem bolj obupana … žalostna, jezna … Trpim s svojo težo in okornostjo ... Noge imam zatečene … Utrujena sem ...

V našem mestu so izginili kavalirji dunajske šole, ki so nosečnici ponudili še roko in ji pomagali do ''prestola''. Le kam je izginil bonton? Kako učimo mlade? Ali ste jih podučili, da je treba na avtobusu vstati, če zagledajo starejšo sključeno ženko, ki za sabo vleče polno nakupovalno torbo na koleščkih? Če zagledate mamico z majhnim otrokom, vstanete in jima prijazno ponudite ''varno zatočišče'' pred suvanjem v rebra? Se lahko zgledujemo po vas? Otroku je resnično težko stati na avtobusu, se držati tako močno, da ga ne ''odpihne'' proti vozniku ob prvem zaviranju. Ali pomislite kdaj na to ali se samo podate v bitko za stolček? Ker je na avtobusu zagotovo vedno premalo sedežev, me to spominja na boj. Zagotovo bo zmagal najhitrejši … Mogoče pa velja pregovor: ''Kdor prvi pride, prvi melje.'' In tisti se bo lahko od svoje vstopne do izstopne postaje peljal sede.

Še vedno čakam na čudež, ki mi bo polepšal trenutke. Še vedno upam, da se mi bo zameglilo pred očmi, ko bom zaslišala: ''Se boste usedli, gospa?'' Kako čudovite besede, prav počaščeno bi se počutila, če bi me kdo tako prijazno s sočustvovanjem ogovoril. Ne, to ne pomeni, da se kot nosečnica počutim bolno. Sem popolnoma zdrava in prekipevam od energije, samo neustavljivo hrepenim po prostem sedežu. Nekatere nosečnice svoje potrebe tolažijo z nenavadno hrano, jaz bi višek svojih občutkov izrazila, če bi si lahko malo odpočila med vožnjo. Skozi okno bi opazovala drveče avtomobile, v kotičku očesa bi ujela gospoda z aktovko, ki hiti v službo, babico, ki močno za roko ob cesti drži vnuka, najstnice, ki se hihitajo ob pogledu na prikupnega fanta. Misli bi poslala na pašo, razmišljala bi o prihodnosti, kako bom čez nekaj mesecev previjala svojega otroka, kako mu bom prepevala otroške pesmice, kako mu bom že od prvega dne z nežnim glasom brala pravljice … Sanjarila bi o našem prvem družinskem izletu, potovanju na morje … Spraševala bi se, katera bo prva njegova beseda, kdaj se bo prvič na glas zasmejal, kdaj bo naredil prve korake …

Mamicam z vozički prijazen avtobus

Ker ne želim samo ''pljuvati'' po mojih nekulturnih sopotnikih na avtobusu, naj izpostavim tudi dobrosrčno stran ljudi. Neverjetno, kako uslužni so vsi, ko zagledajo nebogljeno mamo, ki poskuša voziček spraviti na avtobus. Naenkrat se pojavi tisoč rok, ki nudijo pomoč. Mamici z majhno štručko v vozičku ni treba opominjati, da je voziček preveč težek, da bi ga sama dvignila. Nekatere to obvladajo in so prav spretne, tudi če na postaji ne ustavi avtobus s spuščenim dnom. Prelevijo se v super mame …

Komaj čakam, da bom mama in se bom v mestno središče na potep odpeljala z avtobusom. Komaj čakam, da mi bo na pomoč prihitel mladenič, ki me bo odrešil muk dvigovanja velikega vozička, v katerem bo sladko spal moj prestolonaslednik. Verjetno bom slabe izkušnje iz nosečniških časov pozabila in se bom z veseljem prepustila čarom vožnje, ko zanjo skrbijo izučeni vozniki ... Takrat bom na glas lahko rekla, da so avtobusi prijazni do mamic z vozički.