»Nikoli se nisem počutila bolj osamljena, kot sem se v nosečnosti,« nam je zaupala 34-letna Petra, ki se tega obdobja spominja kot sivega, praznega. »Morda si kdo misli, spet ena razvajena ženska, ampak tako sem takrat pač to doživljala. In ja, tudi zaradi tega sem se počutila precej krivo,« iskreno doda.

Obdobje nosečnosti naj bi bilo obdobje vzhičenosti, neskončne sreče in iskrenega veselja ob pričakovanju novega člana družine. Poudarek je na ’naj bi’. A to so napačna prepričanja, da bi moralo biti tako in nič drugače. Vsi vemo, da vsaka ženska doživlja nosečnost na čisto svoj način. Nič ni narobe, če se počuti zmedeno, žalostno, osamljeno, zato se nikakor ne bi smela ozirati na številne komentarje drugih žensk (prijateljic, mame, tašče), da je vsaka nosečnost poseben blagoslov, zato naj bi se vsaka morala tudi temu primerno vesti. In prav to je v takratnem obdobju najbolj jezilo našo sogovornico. »V prvih mesecih sem prebrala ogromno forumov, v katerih je seveda dovoljeno vse. Vsak ima pravico do svojega mnenja, a dobila sem občutek, kot da se smilim sama sebi. Številne anonimne ženske so mi preko klepetov ’očitale’, da nisem hvaležna, da bi morala skakati od veselja … Nihče me ni razumel, meni pa je bilo vse težje.« Vse skupaj je še oteževala okoliščina, ki si je verjetno nobena bodoča mamica ne želi. Njen partner je bil ravno v tistem obdobju službeno več mesecev v tujini, zato sta imela stike le preko skypa. »Najhuje je, ko si v takšnem stanju sam. Prijateljice sem imela v drugem kraju, ker sem se preselila v drug kraj, prav tako sem tudi študirala drugje. Ko sem se preselila k možu, sem začela povsem na novo in tudi to je bil le še en dejavnik več, ki me je potiskal vse globlje.« V nadaljevanju nam zaupa, da se je čim bolj skušala držati dnevne rutine, se ukvarjati s sabo, brati knjige o dojenčku in vzgoji … »A to je bilo bolj podobno držanju glave nad vodno gladino. Samo čakala sem, da me povleče na dno, da me zagrabi depresija. A očitno mi moj močan karakter ni pustil, da obupam,« pove z nasmehom.

Ko posije sonce

Začela je z obiski telovadbe za nosečnice, ki so jo spravili, kot pravi sama, v pogon. »Tako me je navdušilo, da sem poiskala še jogo za nosečnice, kjer sem dobila dve kolegici, s katerima smo se precej povezali in začele dobivati tudi zunaj jogijskih srečanj. In kar je bilo najbolj pomembno – prvič sem imela občutek, da me nekdo razume; da nisem sama v tem, kar čutim. To mi je takrat pomenilo ogromno." Znanki, ki sta postali njeni prijateljici, sta ji takrat svetovali še podporne skupine in predavanja za pripravo na porod, kar ji je dalo še več psihične podpore, ki jo je prve mesece tako pogrešala. »Spoznala sem, da je za človeka najhuje, ko je prepuščen samemu sebi, ko je zaprt med štirimi stenami. Treba je ven, med ljudi, saj le tako lahko najdeš tisto, kar potrebuješ. Med štirimi stenami imaš tisti svoj majhen in omejen svet, ki te sčasoma zaduši, postaneš otopel in tesnoben,« strne svoje misli.

V zvezi s to temo smo za mnenje o tovrstnih občutkih v nosečnosti vprašali tudi Anjo Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije, ki nam je dejala, da je tako doživljanje nekaj, česar nikakor ne bi smeli obsojati. »Vsaka ženska, nosečnica in kasneje mlada mamica doživlja predporodno in poporodno obdobje na svoj način in prav je, da to spoštujemo. Nekatere zaradi sramu in strahu, da bodo v očeh drugih slabe mame, skrivajo svojo stisko, utrujenost, žalost … Kar ni prav. Ni prav, da se ponekod še vedno ohranjajo napačna prepričanja, da si slaba mama, če nekaj čutiš drugače. Vsaka mama je najboljša mama svojemu otroku. In je ’samo’ mama in ne stroj brez čustev Vsaka bi morala imeti občutek varnosti in podpore, da bi lahko brez krivde povedala, da jo je strah, da ne zmore, da si želi vsaj kratke ’pavze’, da morda na začetku do otroka ne čuti intenzivnih čustev, radosti, veselja ... Vse to je nekaj normalnega v tem obdobju. In velikokrat pomaga že samo to, da te nekdo posluša in sliši v tem, kar doživljaš; da te razume v stiski.«