Sydney so ob teh besedah preplavila mnoga negativna čustva. Počutila se je nelagodno, osramočeno, jezno in zaprepadeno. Vse svoje občutke je delila na portalu Motherly v pismu ženski, ki jo je spravila v takšno situacijo. Zapisala je takole.

"Razumem. Odpravili ste se na pico in spili ste nekaj piv s svojim partnerjem. Morda niste opazili, ko ste se usedli za mizo, da poleg vas sedita starša z dojenčico. Morda tega enostavno niste takoj opazili, ker je bila glasba v lokalu precej glasna.

Vem le, da ste dojenčico slišali, ko je začela jokati in še preden ste mi dali slabi dve minuti časa, da jo poskusim umiriti, ste se obrnili proti meni in mi rekli: »Pojdi ven z otrokom! Hvala!«

Toliko o nas, ženskah, ki se medsebojno podpiramo.

Prepričana sem, da niste slišali, ko smo prosili natakarja, naj nam prinese račun le nekaj trenutkov pred vašim nezaželenim komentarjem. Kot sem že omenila, glasba je bila namreč dovolj glasna, da je bilo težko slišati, kaj se ljudje med seboj pogovarjajo.

Čeprav sem obstala v šoku, sem vstala od mize in se z otrokom odpravila ven, medtem ko je moj mož odšel poravnat račun. Ne razumi me narobe, nisem odšla zaradi tebe, da bi ti imela mir, ampak zaradi otroka. Ona je potrebovala mir, da bi se lahko pomirila.

Razmišljala sem, da bi se vrnila v restavracijo in se pogovorila s teboj, tako na ostro. Da bi ti povedala, da to ni bilo okej! Da bi te poimenovala z ne ravno lepimi nazivi. Da bi ti vrnila z isto mero. Od tistega trenutka pa je bilo moje dete popolnoma pomirjeno in srečno, moj bes pa je zamenjal občutek sramu. Želela sem se vrniti nazaj in ti pokazati, da je moja punčka čisto navaden, srečen otrok. Mogoče sem ravno tebe krivila, ker si izrekla tako grobe besede. Ampak potem sem se znova opomnila, je sploh pomembno, če je moja punčka tudi sicer tako vesela in mirna kot v tistem trenutku?

Želela sem ti pojasniti, kako redke so situacije, ko se lahko odpravim od doma, še posebej tako urejena, v srajci. Želela sem, da bi s svojimi popolno našminkanimi ustnicami in mačkastimi očali dojela, da nimam ne energije ne časa, da bi se danes našminkala (ali kateri koli drug dan zadnjih nekaj mesecev). Včasih je že običajno hitro tuširanje zame vrhunec dneva.

Želela sem, da bi se počutila krivo, ker mi daješ občutek slabe vesti in me sramotiš le zato, ker sem v tistem trenutku počela nekaj drugega, kot bila doma s svojim otrokom. Tudi sama bi lahko namreč za svoj zmenek izbrala kakšen drug lokal, v katerem otroci niso zaželeni.

Ampak nisem. Zaradi svojega otroka.

Svojemu možu sem rekla, da je dobro, ker je prišel ven takoj, ko je poravnal račun, saj sem bila zelo blizu odločitve, da se vrnem v lokal in povzročim glasno sceno. Sam mi je celo ponudil, da prevzame malčico, da bi se res lahko vrnila v lokal in ti povedala svoje. Bila sem na preizkušnji.

Vedela sem, da ti v tistem trenutku zaradi solz, besa in občutka sramu ne bi uspela povedati vsega, kar sem si želela. V tistem trenutku nisem bila več niti prepričana, kaj vse sem ti želela povedati. Zdaj sedim tu in pišem. Del mene še zdaj obžaluje, da se nisem vrnila v restavracijo. Večji del mene pa verjame, da mi tudi to ne bi pomagalo, da bi se čustveno bolje počutila. Sem pa sama sebi obljubila, da se bom naslednjič ob takšni priložnosti postavila zase v tistem trenutku.

Mogoče tvoj namen sploh ni bil tako slab, ampak vedi, da sem si zaslužila biti v tisti restavraciji ravno tako kot ti. In tudi za mojo deklico velja isto."