Naravna in hkrati neverjetno močna vez, ki se tke devet mesecev nosečnosti med materjo in otrokom, je čudež. Iz dneva v dan nosečnica spremlja, kako skrivnostno ji raste trebušček, kako se razvija bujno oprsje, čuti gibe majhnega bitja, ki ga varuje pod svojim srcem. Tisoč misli ji roji po glavi, kakšen bo otrok, ali bo zdrav, in če bo kos velikemu poslanstvu materinstva. Če se v začetku zdi, da meseci letijo in se bliža dan, ko si bosta zrla v oči, ura tik pred predvidenim datumom obstane. Kazalci se kot obteženi počasi premikajo in zadnji tedni postanejo daljši, kot je bila poprej vsa nosečnost. Pripravljenost, a hkrati negotovost, kakšni bodo znaki, da se začenja porod, se stopnjuje. A brez skrbi, vse veš ...

Mučni in grozno boleči trenutki ali ure, ko žensko telo preplavljajo popadki, so v tistem hipu, ko iz sebe "iztisne" otroka, pozabljeni. Nič več ni pomembno, da je še pred nekaj minutami vreščala od porodnih bolečin, ne čuti več, kako jo šivajo, tu je le še drobno prestrašeno telesce, ki zdaj počiva na njenem trebuhu. Tudi zanj je vse novo, le dobro znan ritem bitja srca in vonj kože ga umirita, da zaspi po napornem potovanju. Medtem pa mati bdi nad njim in ga osupla opazuje. Analizira otrokovo majhno nebogljeno telo, ob tem pa se ji v oči prikradejo solze sreče. Temni skuštrani lasje, še medle oči, dolgi, a majhni nohti na rokah, ljubek nosek, usteca in njegov očarljiv, a prav poseben vonj ... Vse to je del nje, njen zlati otrok. Lepo je z njim ponovno odkrivati svet. Drobne težavice, ki se zdijo samoumevne, na primer kolcanje, smeh, ''vetrič'', zehanje in še veliko več. Vsak dan postane popolnoma nova dogodivščina.

Skupaj se borita za prve kaplje mleka – otrok z grozno lakoto in vztrajnim sesanjem, mama pa z nenehnim pristavljanjem in veliko željo po uspehu, kar se jima na koncu obrestuje. Ko pa zasliši krčevit otroški jok, zagleda velike solzne oči, otožne poteze ustnic in čuti nemirno in divje gibanje majhnih udov, materi krvavi srce. Takrat ga nežno privije v svoj objem in močno stisne k sebi, zapleše ob nežni glasbi in s svojo toploto poskuša vsaj malo olajšati bolečino.

Rahločutno veliko srce začuti potrebe malega srca … kako lepo je biti mama.