Zanositev, če ima ženska sladkorno bolezen

Dr. Jelka Zaletel, dr. medicine, diebetolog pojasnjuje, da bolnica s sladkorno boleznijo seveda lahko zanosi, je pa v tem primeru izjemno potrebna predkoncepcijska priprava. Znano je namreč, da je za normalno preživetje novega bitja v prvih dneh izjemno pomembno, da je že v času izoblikovanja jajčne celice v telesu bodoče mame prisotna čim bolj normalna vrednost krvnega sladkorja. Priporočljivo je jemati vitaminske pripravke, kot je recimo folna kislina. Zato spodbujajo vse bolnice, ki imajo sladkorno bolezen, ne glede na tip, da je njihova nosečnost vsekakor načrtovana daleč vnaprej ter da se vsaj eno leto pred predvidenim začetkom zanositve zaradi ustrezne priprave zglasijo pri zdravniku, pri katerem se vodijo zaradi sladkorne bolezni.

V nosečnosti spremljajo žensko glede na stanje njenega telesa. Za zdravljenje sladkorne bolezni med nosečnostjo uporabljajo le inzulin, pri čemer se potreba po inzulinu iz tedna v teden spreminja. Zato so potrebni pogostejši pregledi.   

Po porodu pa je treba ponovno preučiti stanje, ali je pri ženski, ki je imela sladkorno bolezen tipa 2, možno ponovno preiti na zdravljenje, ki ga je imela pred nosečnostjo. Bolnica s sladkorno boleznijo tipa 1 pa ostaja doživljenjsko zdravljenje z inzulinom.

Če sladkorno bolezen oz. višje vrednosti krvnega sladkorja odkrijejo šele med nosečnostjo, je potrebna intenzivnejša obravnava. Znano je, da imajo zdrave ženske med nosečnostjo precej nižje vrednosti krvnega sladkorja kot so normalne vrednosti izven nosečnosti. Zato si v Sloveniji prizadevajo, da dosegajo ženske v nosečnosti čim bolj normalne vrednosti sladkorja. S tem se omogoči pravilen razvoj plodu, predvsem centralnega živčnega sistema in srca, hkrati se prepreči prevelika teža ploda ob porodu, kar je lahko povezano z obporodnimi poškodbami. Pri ženski se z višjimi vrednostmi krvnega sladkorja nakazuje, da je njena trebušna slinovka že oslabela in ne uspe izločati dovolj inzulina, da bi zagotavljala normalne vrednosti krvnega sladkorja. Tako da je treba tudi po porodu spremljati žensko, tudi zaradi eventualne pojavitve sladkorne bolezni, predvsem pa jo spodbujati pri zdravem načinu življenja (k skrbi za telesno težo, uživanju zadostne sveže zelenjave, k zadostnemu gibanju).

Glukozni tolerančni test

''Sladkorna bolezen se med nosečnostjo ugotavlja z določitvijo krvnega sladkorja na tešče oz. s testom, pri katerem nosečnica spije znano količino glukoze, raztopljene v vodi. Mejne vrednosti so postavljene bistveno nižje kot izven nosečnosti, saj so takšne vrednosti tudi pri zdravih nosečnicah,'' razlaga strokovnjakinja in dodaja, da vse te preiskave v Sloveniji izvajajo izključno na napotnico, in sicer v diebetoloških ambulantah oz. drugih laboratorijih, ki so ustrezno opremljeni za izvajanje oralno glukoznega tolerančnega testa med nosečnostjo.

Pri nekaterih nosečnicah lahko pitje sladke vode spremljajo vrtoglavica, slabost in slabo počutje, zato tudi izvajajo ta test v pogojih, kjer se lahko bolnica za kratek čas uleže, si odpočije in počaka, da te težave minejo.

Tipi sladkorne bolezni pri nosečnici

Damjan Kos z ZZZS izpostavlja, da se enourni presejalni test s 50 g glukoze opravi pri obremenilni anamnezi in je sestavni del kurativne obravnave. ''V nosečniškem obdobju se lahko pojavi sladkorna bolezen in če ta mine po koncu nosečnosti oz. dojenja, rečemo, da je šlo za nosečniško sladkorno bolezen,'' navaja Zaletelova. Bolnice, ki imajo kakršenkoli tip sladkorne bolezni imajo lahko željo po otroku in zanosijo. Tako beležijo pri nosečnicah tudi druge tipe sladkornih bolezni. Zelo redko se zgodi, da se sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2 odkrije med samo nosečnostjo, kadar pa se, se temu ustrezno prilagodi zdravljenje.

Nikakor ne želijo, da se pri nosečnici izrazijo znaki nosečniške sladkorne bolezni, zato tudi izvajajo te teste na tešče, ko kontrolirajo vrednost krvnega sladkorja. Znaki so prisotni namreč šele takrat, ko se krvni sladkor dvigne preko 10, kar je odločno preveč.  

Zdravljenje

V veliki meri je pri prisotnosti nosečniške sladkorne bolezni treba prilagoditi prehrano. ''Nosečnica si pomaga z meritvami krvnega sladkorja, pri tem dobro pozna cilje zdravljenja. Kadar je to možno, svetujemo tudi ustrezno gibanje, še posebej neposredno po obroku.'' Nosečnica in doječa mama sta do aparata za določanje glukoze v krvi upravičeni in gre to v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Preprečujejo stanje, v katerem bi nosečnica samo sebe in otroka dobesedno stradala, tako da spremljajo tudi pojavljanje ketonov v urinu kot znamenje nezadostnega energetskega vnosa. Nosečnice se zavedajo pomembnosti normalnih vrednosti krvnega sladkorja in poskrbijo za svoje in otrokovo zdravje. Če pa kljub temu niso dosežene ciljne vrednosti, pa šele takrat posežejo po inzulinu, ampak resnično gre za to pri manjšini žensk.   

''Če se sladkorna bolezen ne zdravi, lahko to privede do nepravilnega razvoja centralnega živčnega sistema, srca in velikih žil. Otrok je lahko velik, kar poveča možnost za obporodne poškodbe tako otroka kot mame,'' razlaga dr. Jelka Zaletel, dr. medicine, ter dodaja, da lahko nezdravljenje pri otroku tudi spremeni na nek način njegov zapis, tako da je kasneje v življenju bolj nagnjen k debelosti in pojavu sladkorne bolezni tipa 2. Ob nezdravljenju se ženska odloči, da ne bo izbrala najbolj zdrave možne poti. Sladkorna bolezen v nosečnosti je znamenje za večje tveganje pojava sladkorne bolezni tipa 2 kasneje v življenju.  

Novorojenčki žensk, ki so med nosečnostjo imele sladkorno bolezen, so le malce težji, a je za njih v Sloveniji zelo dobro poskrbljeno.

Največ nosečnic s sladkorno boleznijo rojeva v Ljubljani, tudi zaradi tega, ker je tu največje število porodov.

Izkušnji mamic s sladkorno boleznijo, zaupani v pogovoru

''Pri drugi in tretji nosečnosti sem imela nosečniško sladkorno, ki so mi jo odkrili že ob prvem odvzemu krvi. Ni bilo prehudo – malo sem pazila na hrano in si po obrokih merila stopnjo sladkorja v krvi. Imela sem tudi več pregledov v ambulanti za sladkorno bolezen, kjer so mi merili povprečje v daljšem času. Kot rečeno, sem vse uravnavala z dieto in sprehodi. Pri moji prijateljici je bilo huje – od drugega trimesečja dalje si je morala vbrizgavati inzulin. Spominjam se še, da so raven sladkorja v krvi takoj po rojstvu izmerili tudi pri mojem sinčku. Povedali so mi, da bi se lahko sladkorna »prenesla« nanj. Na srečo je bilo vse v redu.''

''Ko sem imela že pri prvem merjenju (jutranjem na tešče) 5,1 sladkorja v krvi, kar je pomenilo, da nisem opravljala testa, sem takoj dobila napotnico za specialistično ambulanto in sem vedela, da me čaka dieta. Sprva mi je bilo zelo bedno, sploh, ker se je začelo poletje, sezona sadja – lubenic, sladoleda … vse to pa je v dieti “prepovedano”. No, potem ko so me podučili, kako zadeva funkcionira, kako in kdaj lahko kaj poješ in sem se tega načina prehranjevanja privadila, mi sploh ni bilo težko. V bistvu sem celo nosečnost zvozila čisto brez kakršnih koli problemov. Nisem se zredila, sladkor je bil OK, prav tako otrok ni dobil sladkorne in tudi po porodu nisem dobila sladkorne. Upam, da tako ostane. Pri tej dieti sploh ne gre toliko za dieto, kot za zdrav način prehranjevanja in še danes v veliki meri sledim tem načelom (veliko gibanja, pozorna sem pri vnosu ogljikovih hidratov v prehrani (predvsem kdaj in količinsko) … Nikoli nisem imela boljše postave kot med to nosečnostjo. No, sedaj, ko lahko še bolj intenzivno se gibam in telovadim, napredujem še na bolje …''