Ko se Lenka spominja svojega tretjega poroda, si ne more kaj, da se ne bi ob tem toplo nasmehnila. "Vse je potekalo zelo hitro. Še noč prej sem bila na prijateljičinem rojstnem dnevu, od koder sem se domov vrnila okoli druge ure zjutraj."

Po zabavni noči je "kot top" spala do osmih zjutraj, ko jo je zbudila njena starejša hči. "Trebuh je bil še vedno tu in nič ni kazalo, da bo ta dan kaj posebnega," se spominja. "Okoli devete ure zjutraj pa se je začelo. Morala sem na stranišče in kmalu so se začele menstrualnim krčem podobne bolečine." Zbudila je moža in mu povedala, da bosta morda še isti dan tretjič postala starša. Vmes je morala še nekajkrat na stranišče. "Še dobro, da nisem malčka rodila kar na stranišču, glede na to, kako se mu je pozneje mudilo na svet!

Mož in mama sta oblekla starejša otroka, ki sta ves čas hodila okoli mene in mi prinašala razne stvari. Hči je imela milijon vprašanj glede rojevanja in nekajkrat mi je prinesla pokazat majhno mucko." Lenko je vse bolj bolelo. Čeprav je bila že vajena tega, da pri njej popadki niso "šolski," ni bila pripravljena, da se bo vse odvijalo tako hitro.

"Moj načrt je bil, čeprav se to sliši grdo – znebiti se otrok, da bo mir, potem pa lepo doma v miru predihavati popadke. Mislila sem počakati do 11. ali 12. ure, da bi šla počasi (poudarek na počasi) v porodnišnico. Takrat sem še imela moč načrtovati, kako in kaj. Bila sem optimistka. V porodnišnico sem imela namen priti čim pozneje. Tako sem se želela izogniti po mojem mnenju nepotrebnemu klistirju, britju in birokratskim vprašanjem."

Kmalu pa je spoznala, da so eno načrti, drugo pa resničnost. "Ob deseti uri sem si z zadnjimi močmi oblekla hlače, majico in nataknila japonke, nadrla mamo ter komaj prišla do avta. Nato sem nekaj časa stala naslonjena na avto, predihavala popadke, mož pa me je poskušal spraviti v vozilo. Enostavno ni šlo. Nekako mu je le uspelo, čeprav bi se sama najraje ulegla kar na tla poleg avta. Nato pa – zabava ...

Bolečina je bila vse hujša, popadki na nekaj minut, med popadki pa sem samo razmišljala, kaj storiti, če se otrok rodi kar v avtu." Takrat je že slutila, da se bo pripetilo prav to in je celo razmišljala, da bi se bilo najbolje obrniti in oditi domov. Ponavljala si je, kaj mora storiti, če se otrok rodi kar tam.

Popadki so se medtem kar vrstili. "Nekje pri tabli Celje – do porodnišnice sva imela približno 20 minut vožnje – me je zgrabil prvi, res močan, boleč popadek." Ko je začutila, da je to to in da otrok hoče ven, da ga ne bo mogla več zadržati, je potisnila. "Že takrat sem med nogami začutila kepo in takoj pomislila, da je glavica zunaj. Povedala sem možu, on pa me je prepričeval, da ni, da bova kmalu v porodnišnici. Ampak ni šlo, od rojstva našega Otona so me ločili le še trije pravi popadki. Eden pred vratarnico – ubogi vratar je hitel odpirat vrata, saj mu ni preostalo nič drugega. Jaz sem si kar tam slačila hlače, noge pa sem imela že od prej na armaturni plošči."

Takrat je glavico že močno čutila. Ko sta prišla pred vrata porodnišnice, je bila tam množica ljudi, mož pa jo je pustil kar v avtu pred vhodom ter stekel v porodni del porodnišnice povedat, kaj se dogaja. "Prišla je medicinska sestra z vozičkom in želela, da se prestavim nanj. Meni se je to zdelo kot znanstvena fantastika, saj je bilo zunaj že pol glavice. Bolj kot sem ji govorila, da je glavica zunaj in da bom rodila takoj, bolj me je želela prestaviti na voziček. Seveda ni šlo. Ko je videla, da je položaj resen, je po hitrem postopku odšla nazaj po pomoč. In naju pustila sama."

Še preden je prišla pomoč, pa je bilo že vsega konec. Možu je uspela le reči, da dojenček prihaja. "On mi je odgovoril, da še ni čas, da je šla sestra po pomoč. Ko se je obrnil, pa je že potegnil ven otroka. In to je bilo to. Vsa bolečina je naenkrat popustila, ljudje so začeli ploskati (ja, tudi občinstvo smo imeli), jaz pa sem se počutila zelo močno – lahko bi premikala gore! Mož je držal pravkar rojenega otroka, ki je ravno zajokal ... Ta trenutek sem se vprašala, ali sanjam. Se bom sedaj prebudila in morala še enkrat skozi porodne bolečine? Zaželela sem si, da bi bila doma, v toplini svoje postelje. Bil je trenutek, ko sem želela možu reči, naj vozi, da greva domov, da nimava v porodnišnici kaj iskati.

Te trenutke si bom zapomnila za vedno; trikrat sem rodila, ampak nikoli ni bilo tako močno kot tokrat. Prišle so sestre, imele so veliko videti, dela pa ne preveč. Pozneje je prišla še babica, da oskrbi otroka, popkovnico, posteljico, nato so me naložili na voziček in odpeljali v porodno sobo."

Na hodniku so srečali porodničarja. Rekel je, da je lepo, ker nimajo nič dela, saj je sama že vse opravila. "Mož je bil glavna atrakcija. Sestre in babice niso mogle verjeti, kako junaško se je odrezal. On pa je rekel samo, da mu drugega tako ni preostalo. Če bi zbežal, bi pozneje tako poslušal od mene, in te možnosti preprosto ni imel." V porodno sobo je prinesel komplet za odvzem izvornih celic, na kar je Lenka v evforiji čisto pozabila. "S seboj sem imela tudi porodni načrt, ki se je v celoti uresničil – čim bolj naraven porod. Samo tega ni bilo na njem, da želim roditi v avtu.

Če sedaj strnem vse za nazaj, je bil porod super, najboljši do sedaj. V avtu sem se namestila tako, kot sem želela sama – noge sem dala kar na armaturno ploščo. Ves čas sem sedela, nihče mi ni mahal pred očmi s tisto iglo, da mi bo naredil amniotopijo. Voda mi sploh ni odtekla, ampak je počasi odtekala med porodom. Nihče mi ni stalno govoril, kako naj se obrnem, kaj je dobro zame in kaj ne. Skratka, mož je vozil, jaz pa rojevala. V miru in ob škrebljanju dežnih kapljic ...

Moj zadnji porod, moj najlepši porod ... Sreča v sreči."

Veste, kako je roditi v babiški hiši? Poglejte si video?