Manja se je na svoj prvi porod zelo dobro pripravila. Ker ima nizek prag bolečine, jo je namreč skrbelo, kako bo prenesla porodne bolečine. Tako se je odločila, da si bo pomagala z vajami za lažji porod, ki jih eden izmed zasebnih zdravstvenih centrov predstavlja v obliki seminarja.

"Vem, rekli boste še en seminar in res se je v teh časih težko odločiti. Res je tudi, da so še vse rodile, vendar je razlika v tem kako, na kakšen način! Jaz imam svoj porod v zelo lepem spominu, zato vsem nosečnicam priporočam, da se dobro informirajo, če želijo čim bolj naraven porod," je dejala 35-letnica.

Manja pa je Bibaleze.si zaupala, zakaj je bil njen porod tako drugačen. Preberite si skrivnost poroda brez bolečin.

Priprave

Na porod sem se pričela pripravljati v osmem mesecu nosečnosti. Obiskala sem tri seminarje, ki so trajali tri ure.
Tam sem se naučila pravilno dihati. V šoli za starše so nam samo pokazali, kako dihati, na seminarju pa smo v mislih doživljale popadke in jih predihavale. Slednje smo storile tako, da smo odštevale. Potekalo je takole: popadek običajno traja 60 sekund in tako sem začela z dihanjem, fant pa mi je govoril, koliko sekund traja posamezen popadek ( 20 sekund, 45 sekund, 60 sekund). Tako sem si lahko predstavljala, kdaj se bo popadek končal in si mislila: 20 sekund - o, kmalu bo 30, pa smo že na sredini, 45 sekund - joj, super, kmalu bo konec in 60 sekund - ja, super, konec! In spet naslednji popadek, ... Tako imaš boljšo predstavo o tem, koliko ti še manjka do konca popadka in koliko moči potrebuješ. Zelo pomembni sta tudi vaji sproščanje in preusmeritev pozornosti. Pomembno se je tudi zavedati, da je porod kot maraton, na katerega se je potrebno tako fizično kot psihično pripraviti. Kajti, če se ne, lahko hitro postane moreč spomin.

Popadki

Po teh pripravah sem potem med porodom resnično uživala v prav vsakem popadku. Ob tem moram povedati, da sem se že prej sproščala z umirjenim dihanjem in da to tehniko že poznam - morda je bila tudi to prednost, saj mi ni povzročala nobenih težav. Poleg tega sem vedela, da mi bosta umirjenost in sproščenost olajšali bolečine in ko je bilo konec popadkov, mi je bilo res žal, da so bili mimo!

Morda je skrivnost tudi v tem, ker sem prebrala knjigo Devet stopnic in gledam na življenje z drugega zornega kota - pri rojstvu gre namreč za dotik večnosti, za sprejem novega življenja. Moja miselnost je prav gotovo drugačna kot pri večini porodnic. Če si z vsem srcem odprt za to novo bitje, potem je porod lažji in ne izgubljaš energije tam, kjer je ni potrebno. Pri meni ni bilo nobenega vpitja v smislu ne morem, ne gre … Spomnim se, da je v drugi porodni sobi neka porodnica tako kričala, da se mi je trgalo srce! Slišalo se je grozno! Tega sebi nisem želela in zato sem se toliko pripravljala. Predvsem pa sem se prepustila toku z vsem zaupanjem do svojega telesa. Babice so me sicer opozarjale na čas, jaz pa sem jim jasno in z nasmehom odgovorila, da pol ure gor ali dol v življenju ničesar ne spremeni!

Menim, da bi se morale med porodom v celoti prepustiti otrokovemu ritmu in hitrosti. Vsem se nam preveč mudi in zdi se mi škoda, da nimamo tudi pri nas porodnih centrov, kjer bi imeli še več takih porodov, kot sem ga imela jaz. Če bi bilo potrebno, bi za tak porod tudi doplačala ...

Izkušnje

V moji sobi ni nobena doživela lepega poroda, kar se mi zdi žalostno. Ena izmed mamic je na primer potrebovala zelo dolgo časa, da se je po prvem otroku opogumila in odločila še za enega. Tudi potem je nenehno mislila na preteklo negativno izkušnjo. 

Presenetilo me je tudi, da so imeli v porodni sobi žoge in druge alternativne oblike, jaz pa jih nisem smela uporabiti. Samo ležati so mi dovolili. Zmotilo me je tudi, da moraš podpisati, če odkloniš klistiranje.

Pogosto slišim, kako porodnice jemljejo porod preveč z lahkoto: "Pa saj bo šlo!" S tem se ne strinjam; če se pripravljamo na vsak izpit, bi se morale tudi na porod. Ko pa sredi dogajanja spoznajo, kako popadki bolijo, potem je pa katastrofa …

Sama sem imela srečo, da nisem imela umetnih popadkov, toda po moje bi tudi te predihala. Poleg tega vsak popadek končaš z nasmehom in se veseliš naslednjega. Na popadke je namreč potrebno gledati pozitivno, pri tem pa biti čim bolj umirjen. Popadka se ne smemo prestrašiti. Reči si je potrebno: "Nič hudega, pa naslednji, še malo pa bomo na koncu …"