Odločila sem se, da enkrat za vselej razčistim »z Bogom« in sama sebi dokažem, ali je kaj takšnega mogoče. Ker se nihče od meni znanih žensk in zdravnikov ni spraševal česa podobnega, mi ni preostalo drugega, kot da sem sledila poti notranje modrosti. Minevali so meseci in tik pred porodom je prišel prvi blagoslov z neba: srečanje z babico Margarito, ki je potrdila pravilnost mojih priprav na porod. Starejša in izkušena babica je bila zame prva oseba, ki je govorila o svetosti nosečih žensk. Govorila je o tem, da ima ženska v sebi popolno moč, da izbere, kakršnega koli otroka hoče, in lahko določa tudi spol. Vendar je poudarila, da naj si kljub vsemu želimo predvsem eno: da bi otrok ZNAL ŽIVETI BOGA. To se mi je zdela tako čudovita želja, da je v meni zanetila pravi ogenj.

Nekaj tednov kasneje mi je odtekla voda in naznanila prihajajoči porod. Medtem ko so minevale ure, sem sedela v popolnem miru in se z vsakim popadkom obračala navznoter ter čutila, kako se moje kosti in mišice nežno odpirajo. Temu so sledili trije močni popadki, ki so otroka potisnili na svet. Čutila sem izjemno moč in radost življenja - kot bi vsak porodni krč predstavljal val vsemogočne moči, ki teče čezme. Ni bilo čutiti niti kančka bolečine, niti kančka strahu ali zastoja. Val moči se je zlil sam od sebe in otroka priplavil na svet v borih desetih minutah. Otroka so za nekaj sekund položili na moj trebuh in ga nemudoma odpeljali z rešilcem.

Kljub temu je mene preplavila neverjetna sreča – občutek neizmerne širine, kot bi lahko s svojo avro objela ne le porodno sobo, temveč ves svet. To je bil objem ljubezni in dobrote do vsega. Čutila sem se sposobno za kar koli in obenem v popolnem miru, kjer mi ni bilo treba storiti ničesar. Celotna zavest je dobila neizmerno jasnost. Namesto kritičnega stanja sina sem čutila le njegovo radiantno zdravje. Bilo je, kot bi bila sposobna videti dva filma naenkrat in hkrati VEDETI, da ne glede na trenutne okoliščine v duši obstaja popolna zmožnost za zdravje.

Začela so se leta intenzivne nege sina Beneta, ki so mu  postavili diagnozo hude kombinirane motnje v razvoju na fizični in duševni ravni. Porodna izkušnja čiste svetlobe mi je omogočila, da sem ne glede na diagnoze vztrajala pri prvotnem videnju in želji, da sin pokaže božje vsezmožnosti. Šest let kasneje je postalo jasno, da sin podira stara in ustaljena načela družbe o tem, da so taki otroci »obsojeno nezmožni.« Sin je navkljub prvotni diagnozi popolne negibnosti shodil in sedaj doseže vrh Šmarne gore. Kljub močnim znakom kasnejše hiperaktivnosti, avtizma in agresije je dobil značaj odprtosti in fleksibilnosti do vseh ljudi (ne le do mame). To je sin, ki ne bi svoje dnevne meditacije in petja hvalnic izpustil za nič na svetu. To je sin, ki vsakodnevna opravila kot so priprava mize ali pomivanje posode sprejme z navdušenjem in ne z vsesplošnim »moram.«

Z izkušnjami sem spoznala, da je ženska sposobna ne le notranje izkušnje Boga, nebolečega in vitalnega poroda, temveč tudi tega, da svojim otrokom pomaga do enakih izkušenj, ne glede na to, kje trenutno so. To mi je povrnilo vedenje o pomembni vlogi materinstva, ki, kot vse druge svete dejavnosti, vodi naravnost k svetlobi.