28-letna Nika Bajc se je na dan poroda počutila povsem normalno. Niti slutila ni, da jo čaka neverjetna porodna izkušnja in da bo morala roditi brez zdravniške pomoči v domači kopalnici. K sreči se je vse lepo izteklo, rodila je zdravega dečka Žana.

Pogumno mamico smo mesec po porodu obiskali na domu. V intervjuju za Bibaleze.si je obudila spomine na noč, ki si jo bo zapomnila za vse življenje. Oglejte pa si tudi video!

Kako je potekala vaša nosečnost? Ste se dobro počutili?

Nosečnost je potekala brez zapletov, nisem imela nobenih težav, počutila sem se dobro, tako da sem bila tudi zmožna delati do nastopa porodniškega dopusta. Med tem sem tudi uspešno diplomirala na Fakulteti za zdravstvene vede in moja sreča je bila zares popolna.

Kdaj ste imeli predvideni datum poroda?

Predvideni datum poroda je bil 5. februar 2010, rodila pa sem 7. februarja pol ure po polnoči.

Kako pa je bilo pri vašem prvem porodu? Najbrž je bil drugačen ...

Tudi prva nosečnost je potekala brez posebnosti, ves čas sem bila aktivna in se dobro počutila. Rodila sem dva dni po roku v novomeški porodnišnici. Popadke sem dobila okoli ene ure zjutraj, takrat me je mož odpeljal v porodnišnico, Tomi pa je na svet prikukal ob 6:35. Ja, prvi porod je bil bistveno drugačen.

Po poklicu ste urgentna reševalka na terenu. Se vam je že kdaj pripetilo, da je nosečnica rodila pred prihodom v porodnišnico? Ste imeli morda podoben primer?

V osmih letih, odkar sem na reševalni, sem imela kar nekaj nosečnic, vendar so vse prispele pravočasno v porodnišnico. Da bi nosečnica rodila na terenu, to se mi pa še ni pripetilo. Tudi moji kolegi ne pomnijo takega dogodka.

Kako ste se počutili na dan drugega poroda? Ste imeli občutek, da se telo pripravlja na porod?

Na dan poroda sem se počutila super, nisem imela občutka, da se kaj dogaja. Popoldan smo odšli še na sprehod po snegu, zvečer naju je starejši sin prosil, če lahko prespi pri dedku in babici, tako sva ga ob osmih odpeljala v Krško, midva pa sva sama odšla na čaj, nato pa še na pico. Domov sva prišla ob 23. uri, vendar je bilo še vse „mirno“.

Kako se pravzaprav prične vaša nenavadna porodna zgodba? Kje ste bili? Kaj ste delali?

Bila sem za računalnikom, malo sem brskala po spletu in se prek Facebooka pogovarjala s sestro Petro. Spraševala me je, če je kaj drugače, če me kaj špika, kako se počutim. Nisem imela nobenih bolečin, počutila sem se v redu, zato sva si dopisovali kar celo uro. Med pogovorom sva se pohecali in mi je napisala, da najbolje, da kar doma rodim, ker je takšno vreme zunaj. Močno je snežilo, ceste so bile slabo prevozne. Potem pa je bila ura polnoči in sem se odločila, da si umijem lase, ker sem zjutraj imela kontrolo v novomeški porodnišnici. Petri sem napisala, da si le umijem glavo in pridem nazaj. Ko sem prišla v kopalnico, pa sem začutila prvi popadek. Šla sem na stranišče in odluščil se je čep. Možu sem rekla, da naj prinese stvari, ki sem jih imela pripravljene za porodnišnico, ter da naj se sam pripravi, da gre zares. Ta čas sem odšla na hitro pod tuš, glave si seveda nisem umivala. Nato je sledil že drugi popadek, tisti, ki te „tišči dol“ in te sili, da moraš pritiskati. Možu sem rekla, da ne bova več prišla pravi čas in da bom rodila doma.

Bolečine so bile neznosne. Mož me je vprašal, če pokliče na urgenco – moje kolege. "Ja, ti samo kliči!" sem zavpila. Poklical je na 112, kjer so ga vezali na urgenco. Oglasila se je sodelavka in takoj aktivirala preostali del ekipe. Potipala sem, kaj se dogaja in začutila glavico, v tretjem popadku sem še moža prosila, da naj pogleda, če jaz vidim prav. "Ja, glavico vidim," je rekel. Nato sem sama poklicala sodelavko in vprašala, če je ekipa že odšla, kje se nahajajo in kdo je v ekipi. Odgovorila mi je, da so že na poti, vendar da so ceste  zelo slabo prevozne. Rekla sem ji: "Ne morem več, rodila bom!" Možu sem povedala telefonsko številko sodelavke in prijateljice, ki je bila takrat v ekipi, poklical je, povedal, da vidiva glavico, ona pa mu je odgovorila, da so že na krožnem križišču in da prihajajo. Mož je šel umaknit avtomobile, da je naredil prostor za reševalno vozilo. Prosila sem ga, naj se hitro vrne.

Ko je prišel, sem dobila četrti, zadnji popadek in otrok je bil zunaj. Rodila sem v kopalnici, stoje, otročiček se mi je pa porodil na roke. Vse je bilo v redu, bil je lepe rožnate barve, takoj je zadihal in pričel jokati. Midva z možem sva se pa samo spogledala. Pogledala sva na uro, kdaj je prikukal na svet, nato je mož prinesel brisače in odeje, v katere sva ga zavila. Pozabila sva pogledati, ali je fantek ali punčka. Po nekaj sekundah sem se spomnila, pogledala in videla, da imava še enega prekrasnega fantiča. Oba sva bila zelo vesela in ponosna. Dve minuti po rojstvu so prišli reševalci. Tudi oni so si oddahnili, da je bilo vse v redu; tako s fantkom kot z menoj. Sodelavka je prerezala in oskrbela popkovnico. Ker sva fantička že sama zavila, me je sodelavka vprašala: "Kaj pa imamo?" Odgovorila sem ji, da fantka. Nato so mi pomagali na nosila, sodelavka pa je nesla fantiča, da se ne bi prehladil. V avtu smo se že vsi smejali in bili veseli. Sodelavec je novico javil še dispečarki v zdravstveni dom. Tudi ona je bila vesela, saj je veliko pripomogla, da je bilo vse tako, kot mora biti.

Kako ste se počutili, ko ste videli, da gre zares? Ste se prestrašili?

Ko sem videla, da gre zares, nisem imela časa veliko razmišljati. Ni bilo časa za paniko in strah – ne pri meni, ne pri možu. Sama sem si želela, da bi bilo čim prej vsega konec, ker sem imela grozne bolečine. Mož se je zelo dobro odrezal, ves čas je bil ob meni in mi pomagal.

Kako ste se počutili po porodu?

Od vsega adrenalina nisem bila nič utrujena ali zaspana, prvič sem zaspala komaj naslednji dan zvečer. Počutje je bilo dobro, ni bilo nobenih posebnosti, tudi šivana nisem bila.

Kako so novico o porodu sprejeli domači, prijatelji?

Vsi so bili veseli in presenečeni, mož je najbližje poklical kar sredi noči.

Kako se počutite danes?

Počutim se izvrstno, z Žanom veliko časa preživiva na sončku. Porod pa mi bo ostal v lepem spominu.

Bojan: Bil sem presenečen, ko mi je povedala, da ne bo šlo drugače, da bo rodila doma. Časa za strah ni bilo, reagiral sem razumno in ji pomagal. Poklical sem reševalce in bil ves čas ob njej. Ko pa sem videl, da je vse OK in zagledal Žana, sem bil zelo vesel in srečen.

Zanimalo nas je tudi, kako je dogodek doživela Nikina sodelavka in prijateljica Andreja Kodrič iz Zdravstvenega doma Krško.

Andreja: Bila je čisto običajna delovna sobota in večer se je počasi prevesil proti polnoči. Odšli smo počivat. Ravno ko sem prišla v sobo, sem zaslišala zvonenje telefona in takoj pomislila, da bo potrebno na teren. Nekaj v meni pa mi je dalo slutiti, da to ne bo čisto običajna intervencija.
In res, naša dispečerka je vsa iz sebe kar iz sobe pričela kričati: "Hitro, pojdite, naša Nika bo rodila!" Najprej nisem čisto dojela, ali je res, a me je takoj prešinila misel, da je čez rok in da bo treba pohiteti. Zunaj je bilo mrzlo in zasneženo, meni pa ni bilo hladno, saj mi je srce močno utripalo. Pot se mi je zdela neskončno dolga.

Ker Nika ni samo moja sodelavka, ampak tudi prijateljica, mi je bilo zaradi čustvene povezanosti še toliko težje, hkrati pa sem bila polna adrenalina, ker bom lahko prisostvovala tako lepemu dogodku.

Med potjo sem pripravljala potrebno opremo in se tolažila z upanjem, da bo vse v redu. Samo nekaj minut nas je še ločilo do prihoda, ko me je poklical Bojan in v ozadju sem zaslišala otroški jok. Ne znam vam opisati olajšanja celotne ekipe, ko smo zaslišali malčkov jok in nam je Bojan povedal, da sta oba z Niko dobro. Mislim, da mi ni potrebno opisovati ostalih podrobnosti, kajti ko smo prišli do doma, smo tam našli našo pogumno Niko in prelepega fantka, ki sta ga z Bojanom skrbno zavilo v toplo odejico. Naj vam še zaupam, kakšen je bil komentar naše ekipe: "Veš kaj, Nika, tako malega smo ga že imeli na snegu, ta bo gotovo smučar!"
Odhiteli smo v porodnišnico, kjer so nas sprejeli z velikim presenečenjem in lepo poskrbeli za naša junaka. Meni je mali Žan prinesel lepo darilo, saj sem prvič v življenju lahko prerezala popkovnico, zato hvala Žanu in še enkrat vse čestitke pogumni družini Bajc.