Na eni od prvih strani knjige je objavil fotografijo novorojenčka, mame, očeta in porodničarja. Vsi so bili nasmejani, v središču fotografije pa je bil obraz novorojenčka spačen od bolečine in trpljenja. Fotografijo je pospremil z besedami: “Vsi žarijo od sreče. Vsi, razen otroka. Otroka? Njega sploh niste opazili, kajne?“

Še kar spregledani …

Leboyer je res star že 93 let, vendar se še vedno posveča isti temi. Prepričan je, da je sedaj to pomembno bolj kot kadar koli prej, saj novorojenčka ob rojstvu še vedno pogosto spregledajo. “V središču poroda je otrok. Kamor koli pogledate, pa se vse vrti okoli posegov, zdravnikov in žensk,“ pravi. Leboyer za posege in zdravnike nima časa, zdi pa se mu tudi, da ženske ne dojamejo ključnega vidika poroda.

“Razumeti morate, da je porod za žensko izziv. Z izzivom se mora soočiti, če želi kar najbolje poskrbeti zase in svojega otroka in se ne strahopetno odločiti za carski rez.“ Da, Leboyer carski rez enači s tem, da je ženska reva. “Carski rez je tako, kot bi brali knjigo in izpustili ključni del zgodbe – v bistvu najbolj pomemben del.“ Zaveda se, da carski rez včasih reši življenje mami in otroku, vendar pravi, da mora biti razlog za to zdravstvene narave in ne strah porodnice. Ženske, ki se načrtno odločijo za carski rez, so po njegovem v zmoti, enako tudi tiste, ki se ne potrudijo dovolj, da bi se temu kirurškemu posegu izognile, ali tiste, ki že na začetku poroda zahtevajo sredstva proti bolečinam.

Rodite lahko le sami!

Trdi, da porodničarji ženskam že predolgo govorijo, da lahko porod spremenijo v bolj varen, lažji, hitrejši, manj boleč. “To mišljenje je zmotno,“ razloži. “Ne morejo. Tako kot jaz namesto vas ne morem dihati, jesti ali spati, namesto vas ne morem roditi. Samo vi lahko rodite, sami.“ Leboyer meni, da so vse nosečnice prestrašene, kar je tudi razlog, da raje uberejo “lažjo pot“. On se s tem ne strinja. “Priznati si morate, da vas je strah in razmisliti, česa se v resnici bojite. Šele ko to ugotovite, se lahko soočite s telesnimi izzivi poroda.“

Po srcu je Leboyer staromodni zagovornik tega, da je potrebno stvari početi na naraven način, porod pa primerja z nevihto, skozi katero mora ženska voditi svojo barko. “Preprosto je – ostati mora kapitanka svoje ladje.“ Glede poroda je še vedno tudi nepoboljšljiv romantik, saj pravi, da je to “skrivni vrt ženske … je trenutek, ko dekle umre in se rodi zrela ženska“.

Pomembne spremembe

Njegov največji dosežek je to, da je dal pravice novorojenčku. Knjigo je napisal z vidika dojenčka, ki prijoka v neznan svet pod takrat še presvetlimi lučmi, v bučen svet okoli sebe, kjer je preveč neznanih obrazov in kjer te takoj iztrgajo iz rok tiste, ki te je devet let nosila pod srcem. “Ko sem si predstavljal, kako porod doživlja dojenček, sem zadevo videl v povsem novi luči.“ Sprva je naletel le na kritike svojih kolegov. “Sovražili so me,“ se spominja. “Nedvomno se niso strinjali s tem, kar sem govoril.“

Leboyer je tudi zagovornik tega, da se novorojenčka čim prej okopa. “Voda je novorojenčkova prijateljica,“ razlaga. “Predstavljajte si, da greste na primer v Peking. Nikogar ne poznate in ne govorite kitajsko. Nato pa čez cesto zagledate znanca in takoj se počutite varneje. Tako je z vodo in dojenčkom. Ker je bil v maternici v tekočini, mu je dotik vode znan. Pomirja.“

Uporabili klešče

Leboyer verjame, da je svoje življenje porodu posvetil zaradi načina, kako je na svet ob koncu prve svetovne vojne prijokal sam. “Ven so me potegnili s kleščami, mamo pa so morali držati štirje ljudje, saj ni bilo sredstva proti bolečinam,“ pove. “Zaradi načina mojega rojstva me porod že vse življenje navdušuje, ker sem vedno vedel, da obstaja boljši način.“

Ko je končal delo porodničarja, je veliko potoval po Indiji in kar je videl in se naučil tam, je močno vplivalo na njegov pogled na porod. Je velik zagovornik joge in svoje zdravje pripisuje dnevni vadbi tai čija. V življenju mu manjka le nekaj. Čeprav je na svet pomagal na tisoče dojenčkom, nikoli ni bil priča rojstvu svojega. “To je ena največjih tragedij mojega življenja,“ prizna. “Imeti otroke je čast, ki ti polepša življenje.“

Da s carskim rezom rojevajo le reve, ne drži povsem. Poglejte primer Mehičanke, edine na svetu, ki si je carki rez naredila sama – in preživela!