Vesel pogled na druščino babic in enega babičarja je pregnal še kanček oblačnosti, ki se je bohotila nad Šmarno goro. Smeh in vesel klepet sta kazala, da so babice srčne ženske. Ni jih bilo težko prepoznati, saj so imele enake majice z napisom sekcije. Po starosti nismo spraševali, a najmlajši obiskovalec gore je bil zagotovo le šest tednov star dojenček. Babice so odgovarjale tudi na vprašanja Bibaleze.si.

Najprej Anita Prelec, predsednica sekcije društva medicinskih sester babic.

Zakaj ste se babice iz vse Slovenije zbrale na Šmarni gori?

Pred leti smo dobili idejo, da bi obeležili mednarodni dan babic, tako da bi poleg promocije poklica naredili tudi nekaj zase. Zato smo se tudi dogovorili za srečanje na Šmarni gori. To je naše že četrto.

Kakšen je letošnji moto ob mednarodnem dnevu babic?

Letošnji moto je »Svet potrebuje babice – zdaj bolj kot kdajkoli!« Praznujemo ga vse babice po svetu v okviru svetovne babiške konfederacije. Moto se nanaša na globalne cilje – zmanjšati maternalno umrljivost in umrljivost novorojenčkov. S tem problemom se v Evropi in Sloveniji ne srečujemo tako pogosto kot v državah Afrike in Azije. Babica je najbolj dostopna oblika pomoči ženski med porodom. Na  žalost pa na svetu še vedno polovica žensk rodi brez kakršne koli pomoči. S promocijo našega poklica želimo ohranjati zdravje žensk in otrok po vsem svetu.

Ob mednarodnem dnevu babic so se na Šmarno goro povzpele tudi babice iz murskosoboške porodnišnice.

Babica Helena, ki že 29 let opravlja ta poklic, se srečanja udeleži vsako leto. Pravi, da ima v spominu same lepe porodne izkušnje. Na vprašanje, če je v Murski Soboti kaj drugače biti babica, pa je dejala: "Zelo sodelujemo z Ljubljano in naši cilji so enaki. Naša porodnišnica pa ima eno prednost, in sicer zato, ker je manjša in imamo manj porodov, tako se lažje posvetimo porodnici, ji namenimo več časa in z njo sodelujemo."
Helena svoje delo opravlja z velikim veseljem in če bi se še enkrat odločala za poklic, bi spet izbrala babištvo.

Tita Stanek Zidarič ni babica v porodnem bloku, ampak je zaposlena kot asistentka za področje babištva na Zdravstveni fakulteti. Na Šmarno goro jo je spremljal šest tednov star sinček.

Veliko veste o porodih, kako ste ga doživljali sami?

Moj porod je bil fantastičen, saj sem se nanj dobro pripravila. Moja babica je bila Renata Nahtigal in lahko rečem, da je bilo super.

Potem lahko govoriva že o porodnem načrtu?

Ja, to je bil porodni načrt, ampak ne tak, da sem na list papirja napisala, česa si želim in česa ne. Bil je bolj dogovor med mano in babico Renato.

Ali imajo slovenske porodnice možnost, da si izdelajo porodni načrt in si izberejo  babico,  ki bo z njimi  tudi pri porodu?

To je tudi želja nas babic, da bi lahko žensko spremljale skozi vse faze nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Porodni načrt je super stvar, babice so tudi same ženske in za te stvari dojemljive.

V veseli družbi žensk je bil tudi eden redkih babičarjev v Sloveniji Anže Čeh. 

Anže, kaj vam pomeni srečanje ob mednarodnem dnevu babic?

To srečanje mi veliko pomeni, gre za druženje ljudi, ki podobno razmišljamo, ki smo ob ženskah v pomembnih trenutkih in je naša primarna naloga skrbeti za optimalno vodenje pred in poporodnega obdobja.

Ali menite, da imajo babice in babičarji dovolj kompetenc pri vodenju poroda?

Kompetence babic oziroma babičarjev so bile lepo opredeljene konec lanskega leta v brošuri, ki jo je izdala Zbornica zdravstvene in babiške nege. Je pa res, da se teh kompetenc mogoče še premalo zavedamo, oziroma določenih stvari ne izvajamo, pa so dejansko naša kompetenca. Če Slovenijo primerjam z drugimi evropskimi  državami, imajo tam babice precej večjo težo, pri nas pa se to šele uveljavlja. Menimo, da je vodenje normalnega poroda predvsem stvar babice. Zagotovo si v tej smeri želimo več tako imenovanih »babiških porodov.«

Zadnje čase se veliko govori o tem, da bi ženske lahko spet rojevale doma – kakšno je vaše mnenje?

Porod doma, kot ga npr. poznajo na Nizozemskem, v Sloveniji še ni izvedljiv. Problem je infrastruktura. Vedeti moramo, da lahko vsak porod v trenutku skrene z normalne, naravne poti, na neko nezaželeno, patološko pot. V takem primeru pa je potrebna zelo dobra povezava s porodnišnico. Menim, da porod doma v Sloveniji trenutno še ni varen. Je pa res, da nekatere ženske tak porod zelo zagovarjajo, kar je razumljivo, saj so ženske v domačem okolju bistveno bolj sproščene – to je velika prednost, a žal nekoliko bolj tvegana.

Kakšne spremembe opažate pri porodih, odkar ste začeli opravljati ta poklic?

Delam šesto leto, spremembe so opazne predvsem na področju števila partnerjev, prisotnih ob porodu. Bistveno manj jih je bilo, ko sem začel delati, kot pa danes, ko je prisotnost velika. Spremenila se je tudi starostna meja žensk. Ko sem začel z delom, so bile ženske stare v povprečju od 20 do 21 let, danes pa so okrog 30 ali več.

Babice in babičar so preživeli lepo popoldne, stran od bolnišničnih zidov. Čeprav so oblaki grozili z dežjem, so jih ti srčni ljudje uspešno preganjali. Predvsem pohodnice, ki jih je ta dan zaneslo na Šmarno goro, so ob srečanju s »svojo« babico kar žarele, saj se ob spominu na žensko, ki je pomagala pri rojstvu tvojega otroka, prebudijo tudi spomini na najlepši dogodek.

Svoje mnenje lahko zapišete na forum.