Laurie Thompson iz Illinoisa je tipična Američanka. Pred njeno hišo plapola ameriška zastava, v dnevni sobi ima škatlo piškotov, ki jih prodajajo skavtinje, ob nogah pa ji leži pes, poimenovan po Disneyjevi zvezdi Miley Cyrus. Vendar ni vse tako, kot je videti. Pod srcem se ji namreč razvijata zdaj 14 tednov stara zarodka dvojčka, spočeta iz darovanega jajčeca in semenčic istospolnega para iz Španije, ki se je na Laurie obrnil, ker je v Španiji plačana nadomestna nosečnost prepovedana.

Želela pomagati

34-letnica ima tri hčere, dela kot voznica avtobusa za polovični delovni čas in se je pred kratkim iz Wonder Laka preselila v McHenry. Njena pot v nadomestno nosečnost se je pričela pred 17 leti, ko ji je dobra prijateljica zaupala, da morda ne bo mogla zanositi. Laurie ji je takoj odgovorila, da bi z veseljem ona donosila njenega otroka.

Prijateljičina težava z neplodnostjo se je razrešila, Laurie pa se je poročila in rodila tri svoje otroke, zdaj osemletno Avery, dve leti mlajšo Kyrro in Lacey, ki je stara pet let. Ko je leta 2006 na svet prijokala najmlajša, sta z možem Damionom, 39-letnim rezervistom ameriške vojske, vedela, da je njuna družina popolna. Ostala pa je Laurijina želja, da bi pomagala nekomu drugemu.

Ni hotela darovati jajčec

Njene tri nosečnosti so bile lahke in nadomestna nosečnost, pri kateri ne uporabijo genskega materiala nadomestne nosečnice, se ji je zdela kot najbolj primerna. “Povedali so mi, da lahko postanem darovalka jajčec, vendar tega nisem zmogla. Vozim šolski avtobus in če bi krajevna prebivalca dobila moje jajčece in bi videla otroka, ki bi prišel na avtobus in mi bil podoben, bi mi bilo res težko,“ pravi.

Proti koncu leta 2008 je možu povedala, da bi rada donosila tujega otroka. “Ni me presenetilo,“ se spominja Damion. “Poznam jo in takšna pač je. Ker sem v vojski, na to gledam kot na nekaj podobnega mojemu delu. Nekateri so mislili, da sem nor, ker sem šel ponovno v vojsko na vrhuncu vojn v Afganistanu in Iraku. Zame je to eno in isto: žrtvuje se, da lahko pomaga drugim.“

Trije profili

Laurie je morala na zdravstvene preglede in psihološke preizkuse, da je lahko po illinoiškem zakonu podpisala pogodbo o nadomestni nosečnosti. Zakon narekuje, da je nadomestna nosečnica stara vsaj 21 let, je zdravstveno zavarovana in je že vsaj enkrat rodila.

Ko je oddala svojo prošnjo, je prejela tri profile možnih staršev. Samskega moškega iz Kanade, ki mu je dojenčka nosila že druga nadomestna nosečnica, zakonca iz Barringtona, ki sta bila še mlada, in srbska zakonca v štiridesetih letih, ki sta bila po dolgih letih neuspešnega zdravljenja neplodnosti že skoraj prestara za starševstvo.

Prava sta!

Laurie se je zavedla, da njeno pomoč najbolj potrebujeta Srba. Pravi, da ji denar – plačala sta ji med 14.000 in 17.000 evri in stroške, ni bil pomemben. Narodnost je bila pomembna, vendar le zato, ker sta bila v tako obupnem položaju. Ko se je pripravljala na srbsko nosečnost, je morala jemati zdravilo, zaradi katerega je dva tedna trpela za hudimi glavoboli. Velikokrat je morala k zdravniku, mož pa ji je moral vsak dan vbrizgati injekcijo progesterona. V 26. tednu nosečnosti je dobila nosečniško sladkorno bolezen in je morala zelo paziti na prehrano ter si krvni sladkor meriti štirikrat dnevno.

Sofia, ki je bila velik dojenček, je pritiskala na njena pljuča, zaradi česar je Laurie zadnje tri mesece težko dihala. Seveda so tudi njene hčere imele polno vprašanj. “Bog nam je dal darilo,“ jim je razložila. “Dojenčka lahko nosim za nekoga drugega. Dojenček ne bo živel z nami  … mamica le pomaga“. Do takrat, ko je maja rodila zdravo deklico, se je Thompsonova zavedla, da ji najbolj odgovarja nadomestna nosečnost za starše iz drugih držav. Ameriški pari bdijo nad žensko, ki jim nosi otroka in nadzirajo vsak njen korak. Njej je bila bolj všeč zasebnost in možnost svobodnega odločanja.

Živi inkubator

Pripravljena je bila, da dojenčka, ki ga je tako dolgo nosila pod srcem, pusti čez Atlantski ocean in na to, da bosta dekličina starša odločala, v kakšnih stikih bodo ostali. “V to sem se podala odprtih misli. Vedela sem, da to ni moj otrok, tu nič nič biološkega, in da sem bila v bistvu le inkubator,“ pravi. “Nikoli se nisem nanjo čustveno navezala. Seveda nisem želela, da se ji pripeti kaj slabega, vendar se nanjo nisem hotela navezati in se čustveno sesuti, ko se je dojenčica rodila in sem vedela, da ne bo šla z mano domov – in se nisem“.

Obe s Sofiino biološko mamo sta v porodni sobi jokali, jokal je tudi Laurijin mož. Tiste noči novorojenkina biološka mama ni niti spala niti jedla, le pestovala je svojo Sofio. Ko je prišel čas, da se poslovijo, je novopečeni očka Laurie pospremil do dvigala in se ji celo pot zahvaljeval.

11 mesecev kasneje Sofiina starša Laurie še vedno pošiljata sporočila in fotografije. “Na nek način je tako, kot bi bila del neke družine na drugem koncu sveta,“ pravi Damion. Fotografije Laurie vsakič polepšajo dan, vendar pravi, da ne razmišlja o tem, da brez nje tega dojenčka morda nikoli ne bi bilo. “Zame so le še ena srečna družina“.