Po dolgem letu upanja in neuspeha sva morala svoje težave zaupati ginekologinji. Začele so se različne preiskave, jemanje zdravil, operacija, a na koncu še vedno ni bilo pozitivnega rezultata. Zdravnica nama je predlagala IVF. Šok! To bi pomenilo še več preiskav, injekcij, zahtevalo bi še več psihične moči in volje, a tudi to sva bila pripravljena storiti za najino pikico. Čakale so naju dolge čakalne vrste, tako v Mariboru kot Ljubljani, vendar naju to ni odvrnilo od postopka. V slednjem mestu sva končno dobila datum za začetek postopka, ampak na srečo sva ga lahko odpovedala! Test je pokazal dve modri črtici! Vzhičena sva bila, saj sva prav na to čakala dve leti.

Do 24. tedna nosečnosti je bilo kljub rahlim slabostim vse čudovito, nato pa je sledil nov šok. Maternični vrat se mi je začel skrajševati, zato sem končala v bolnišnici, kjer so mi naročili, naj strogo ležim. Zopet sva upala na najboljše, da najina pikica ostane v trebuščku. V bolniški sobi so se mi dnevi, tedni in meseci vlekli, a skupaj s partnerjem sva bodrila drug drugega, da na koncu le dobiva najin zaklad. Bila sem že pravi inventar, toda osebje je bilo prijazno in zato mi je bilo lažje.

Po dolgem mesecu in pol ležanja, sem lahko odšla domov, saj so namreč minili tedni, ki so bili za otročka zelo nevarni. Ampak tudi doma me je čakalo ležanje vse do 38. tedna. Bila sva vesela, da sva zdržala do konca in da najin otrok v trebuščku lepo napreduje.

V 39. tednu sem odšla na redni pregled in zopet so me obdržali v bolnišnici. Najin otrok ni več pridobival na teži … Po enem tednu ležanja, so mi hoteli sprožiti porod. Ker je bil otroček še vedno živahen, plodovnice pa dovolj, so se odločili, da še počakajo, in so me poslali domov.

V 41. tednu so se popadki samodejno začeli in na svet je prijokal mali Žiga. Ne morem opisati sreče … Najin mali zaklad, ki sva si ga tako dolgo želela, je prišel k nama. Sedaj je star že dve leti in pol in je pravi navihanec. In prav zaradi tega, ker ga imava, sem hvaležna osebju Splošne bolnišnice Celje, še posebej pa se zahvaljujem babici Nataši, ki mi je pomagala in me ob porodu bodrila.