Ko sva s partnerjem v osmem tednu obiskala ginekologa, sva slišala tvoj srček, zajela naju je še večja sreča. Mislila sva si, kako je to lepo in da večje ni na tem svetu. Sledilo je redno spremljanje zdravnikov, vsi izvidi so bili odlični. Ker so mi že od nekdaj napovedovali, da bo nosečnost težavna, sem se prve tri mesece pazila.
Dne 4. 6. 2010 sem prvič začutila tvojo brco, potem so se samo še stopnjevale. Srečna, srečna sem bila!
Takrat pa je prišla usodna noč, ko me je iz spanca nekaj prebudilo. Ko sem vstala, groza! Odtekla mi je voda, dobila sem popadke. Takoj so me prepeljali v novomeško porodnišnico. Tam so me pregledali in me soočili s strašno novico. Ginekologinja je rekla: "Ja, gospa, ne bo se dobro končalo, ste v 22. tednu nosečnosti in vam ne moremo pomagati. Pojdimo kar v porodno sobo." V solzah sem partnerju sporočila, kaj se dogaja, zato je takoj prihitel. Skupaj sva čakala, kaj se bo zgodilo, v mislih pa sva molila, da bo konec dober. Tako je tudi bilo ... Popadki so se do jutra umirili in poslali so me na oddelek, kjer sem čakala ... Po zdravnikovih besedah naj bi zvečer dobila injekcijo za prekinitev nosečnosti. Oba s partnerjem sva bila izgubljena, vse, kar sem lahko v tem trenutku razmišljala, je bilo: ''Ne, moj otrok!''
Zvečer naju ni prišel pogledat nihče ... V nedeljo zjutraj je prišla ginekologinja, ki me je tudi sprejela in nama rekla, da bo poskusila poklicati v Ljubljano in poskušala še kaj narediti. Šele takrat sem dobila injekcijo za razvoj otrokovih pljuč in odpeljali so me v ljubljansko porodnišnico.
V ponedeljek zjutraj na viziti pa me je zdravnica naročila na pregled, da vidi, kako je z otročkom. Tudi tukaj sva doživela strašno novico, ko sva izvedela, da mi bodo dali injekcijo za prekinitev nosečnosti. Šok za šokom! Nisem mogla verjeti, spet ista zgodba. Posvetovala sem se z osebjem na oddelku, kakšne so moje pravice glede prekinitve nosečnosti ... Zato sem se zdravnici uprla in nisem dovolila injekcije ter ''usmrtitve'' mojega otročka. S partnerjem sva se odločila, da najinega sinčka dočakava. Deset dni sem skoraj nepremično ležala v bolnišnici, da bi se mojemu malčku godilo čim boljše in da bi se približala predvidenemu datumu poroda.
Prišel je čas. Dne 19. 7. ob 23:30 so se znova začeli popadki. Nisem hotela verjeti, govorila sem si: ''Ne, saj to se ne dogaja meni!'' Odpeljali so me v porodno sobo. Porod je bil izredno lahek, saj je moj sinček prišel na svet že ob 0:41.
Bil je tako majhen, težak 460 gramov, velik 28 cm, ampak bil je najin, bil je živ! Njegov srček je tako bil, da so ga takoj intubirali in pripravili za inkubator. Preden so ga odnesli, sem ga lahko še poljubila in mu zaželela vso srečo sveta.
Tako so se stopnjevali naši dnevi, naša srečanja ... Bila sem srečna in vesela vsake minute, ko sem lahko bila ob sinčku. Zelo kmalu je odprl očke ter naju je gledal in opazoval. Bil je pravi dojenček. Najin sonček.
Sledil je najhujši dan mojega življenja...pogreb sinčka, ki sploh še ni prav začel živeti.
Zdravniki so naju pripravljali na najhujše, ampak kot vsi starši nisva želela tega verjeti in upala sva na najboljše. Najin sonček je bil borec, in to je pokazal. Kljub vsem cevkam in injekcijam je znal pokazati, če mu kaj ni bilo všeč. Ko pa mu je bilo kaj všeč, se je nasmehnil. Ko me je prijel za roko, sem bila najsrečnejša mamica. Njegova rokica je bila velika kot moj prst, ampak midva sva se držala in samo to je bilo pomembno.
Po 22 dnevih se je stanje poslabšalo. Zdravnik naju je opozarjal, da bo verjetno to konec, ampak s partnerjem se nisva vdala. Upala sva in upala, da bo vse dobro. Zelo kratek čas je tudi bilo.
Zadnji dan, ko sva bila pri sinčku, se je od naju poslavljal, ampak nisva hotela verjeti ... Bil je zelo utrujen, a spati ni mogel. Ko sva se ga dotikala, je to dovolil, čeprav tega prej nikoli nisva smela. Tako kot vsak dan proti koncu obiskov sva se s partnerjem poslavljala od sinčka, nevede, da nama je zadnjikrat poklonil nasmešek. Ljubezen moja, zadnji nasmešek, zadnji stisk roke, ki ga nikoli ne bova pozabila.
Naslednji dan je zdravnik poklical in nama sporočil, da se je poslovil za vedno in odšel k angelom. Srček moj, moje srce je odšlo s teboj. S partnerjem sva takoj prišla v bolnišnico. Ko sva vstopila na oddelek, ga je sestra ravno oblačila in se s solzami poslavljala od njega.
Prvič, ljubezen moja, sem te prijela v naročje, prvič sem te stisnila k sebi, a tvoje oči so bile zaprte, tvoj srček ni več bil. Poljubljala in božala sem tvoj mali telešček, ki se je z vsako minuto bolj hladil. Še zadnjič sem ti zapela tvojo najljubšo uspavanko, Nina nana. Nisi mi se mogel nasmehniti, nisi me mogel prijeti za prst. Želela sva umreti s tabo. Hvaležna sem sestri, ki nama je naredila za spomin odtis stopal, pramen las, shranila znak, ki ga je imel na inkubatorju.
Naslednji dan smo se še zadnjič poslovili. Ko sem gledala to belo krsto, ki je bila tako prevelika za njegovo malo telo, sem hotela oditi z njim. V popotnico k angelom sva v krsto položila njegovo prvo igračo, prvo darilo. Želela sva umreti, saj sva se poslavljala od najinega prvorojenca, ampak vedela sva, da je bil borec, in to nama je dajalo moč. Bila sva opora drug drugemu. Njegovi babici in dedka, bratranci, strica, teta in še veliko prijateljev se je prišlo poslovit od njega in ga pospremit na zadnjo pot ...
