Veliko staršev se zavestno odloči, da bodo imeli le enega otroka. Kar precej pa je takih, ki si želijo vsaj dva ali več otrok, vendar enkrat, ko postanemo starši ugotovimo, da ni ravno enostavno imeti majhne razlike med otroci ter da vsak otrok potrebuje svoj čas, da postane vsaj nekoliko samostojen in telo nosečnice prav tako svoj čas, da okreva. Majhne razlike med sorojenci so tako nek ideal, niti približno pa ne lahko izvedljiva zadeva. Vendar se tudi to da, če je v družini dovolj razumevanja, podpore, medsebojnega spoštovanja in navsezadnje ljubezni. 

Zdravniki priporočajo določen razmik med enim in drugim otrokom

Obstajajo priporočljivi razmiki med porodi, ki so jih glede na študije postavili zdravstveni strokovnjaki. Če ženska rodi s pomočjo carskega reza, potem je priporočljivo, da z zanositvijo počaka nekje do leta in pol ali dveh let po porodu. V kolikor preteče dovolj časa in so izpolnjeni nekateri drugi pogoji in zdravstveno stanje porodnice, potem lahko naslednjič ta rodi vaginalno. V nasprotnem je včasih tveganje za vaginalni porod preveliko in bo tudi naslednji porod posledično potekal s pomočjo carskega reza. 

Šest tednov po porodu je priporočljivo, da se porodnica na pregledu pri osebnem ginekologu posvetuje tudi o ustrezni kontracepcijski zaščiti. Ginekolog lahko s pomočjo pregleda ugotovi v kakšnem stanju so rodila in če so ta normalizirana, se lahko odločite, da vam v maternico vstavi intrauterini vložek ali sistem, ki velja kot zanesljiva in dolgoročna metoda kontracepcije. V kolikor so želje matere drugačne pa se bosta z ginekologom posvetovala o primerni vrsti kontracepcije, ki jo bosta s partnerjem lahko uporabljala, dokler se ne odločita za naslednjo želeno nosečnost. 

Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so, da med eno in drugo nosečnostjo mineta vsaj dve leti. Ta razmik je potreben zato, da se v kar največji meri zmanjša tveganje za zdravje ženske in njenega bodočega otroka.

Dejstva, ki jih je dobro poznati preden načrtujete naslednjega otroka

Napor na začetku, oddih na koncu

Zavedati se morate, koliko časa in pozornosti zahteva novorojenček in otrok v prvih dveh letih življenja. Poleg tega, da morate znati prepoznati njegove želje in potrebe zgolj preko gestikulacij in joka, so tu še plenice, možen pojav krčkov, dojenje, prvi zobki, prvi koraki, odvajanje od dude, odvajanje od plenice in še in še. Če se odločite za manjšo razliko med otroci, se vse to podvoji. Torej oba otroka sta v plenicah, oba sta še popolnoma nesamostojna in potrebujeta 100 odstotno crkljanje, skrb in pozornost staršev. Na drugi strani pa starši, ki imajo manjše razlike med otroci povedo, da je začetek resnično naporen, vendar se v roku prvih nekaj let vse poplača s tem, da otroka postaneta prava zaveznika, prijatelja in se zamotita z medsebojno igro. Otroci, mlajši od dveh let, se bodo namreč na brata ali sestro lažje privadili kot starejši otroci, saj ne bodo imeli občutka, da jih želi nekdo nadomestiti, in se tudi ne počutijo izpodrinjene. Starši pa tiste neprespane noči, plenice, zbujanje in hranjenje, tolaženje in prve skrbi intenzivnejše doživljajo, vendar so potem toliko bolj mirni, ker so to vse že dali skoz in sta otroka oba že zaključila z določenimi fazami ter postala samostojnejša. 

Vendar pa imajo tudi večje razlike med otroci svoje slabosti, kot tudi prednosti. 

Prednosti velike razlike v letih so, da je večji otrok že precej samostojen in zares lahko "pomaga" in zabava dojenčka. Je pa bila starejša punčka ljubosumna na malo ob rojtvu in je še sedaj, čeprav se trudi, da ne bi bila. Posebnih težav sicer nismo nikoli imeli, ker se je znala zadržati, nikoli pa je ni sprejela, kot nekaj samoumevnega. Razlika v letih je tudi povzročila, da smo kar precej let živeli po parih. En starš s tavelko v Kranjsko goro smučat, drugi pa doma s tamalo dela prve korake. Šele sedaj, ko sta obe že šolarki, smo zares družina, je o svoji izkušnji na enem izmed forumov za starše zapisala mamica Taja.

Pri nas imamo razliko 5 let in se mi zdi, da je bilo to povsem pravilno. Zakaj? Najprej s stališča prvega otroka, saj naju je imel povsem zase celih 5 let. Lahko rečem, da je prvi otrok tisti, ki mlad par spremeni v družino, ki jima prinese ogromno lepih pa tudi težkih trenutkov (bolezni, padci itd.). V teh 5. letih si naberemo izkušenj mi in naš otrok. Otrok je toliko razumen, da mu lahko razložimo, da bo prišel v družino novi član, se pogovarjamo o njem, mu "damo" možnost, da z nami izbira ime (kar otroku zelo imponira), skratka, otrok je pripravljen na "vsiljivca" in ga povečini sprejme lepo, pa je zapisala mamica Lija.

Finance so pomembne

Otroci predstavljajo tudi precejšen finančni zalogaj in preden se odločamo za družino z več člani, je potrebno razmisliti dolgoročno kaj to vse prinese za seboj. Poleg plenic, stekleničk, pribora za nego, oblačila in denarja za varstvo ... stroški za otroka vseskozi naraščajo. Premisliti je potrebno ali smo finančno dovolj sposobni, da otrokom ne bo primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin in ne bodo živeli v pomanjkanju. Vsekakor pa je za topel dom veliko bolj kot denar pomembno čisto srce ter podpora in ljubezen med partnerjema, ki se trudita za dobrobit družine. Otroci, ki prihajajo iz skromnejših družin, imajo velikokrat tudi več pozornosti in časa s strani staršev in so duhovno izpopolnjeni. Vsekakor je najbolj idealno poiskati zlato sredino in sprejemati kompromise, ki bodo pripomogli k dobrobiti vse družine. 

Manj časa za partnerja 

Več je otrok, več časa bo potrebno nameniti skrbi zanje. Potrebno jih je peljati na svež zrak, jih pred tem vse obleči, obuti in poiskati dodatno opremo, kot so stekleničke z vodo, robčki, pleničke ipd., vmes je potrebno poskrbeti, da nihče ne bo lačen, da nihče ne pade ali se udari v vejo na sprehodu po gozdu ter jih na koncu doma stuširati, posušiti, preobleči v pižamo in uspavati. No, morda jim še prej preberete nekaj knjigic, saj si vsak želi določeno temo pravljice za lahko noč. Kje pa je čas za partnerja? 

Nikar ne pozabita, da sta bila preden sta postala starša, drug drugemu ljubezen in opora. Ta odnos negujta tudi naprej in si vzemita čas zase. Otroci bodo odrasli in vidva bosta nekoč ostala znova sama. Naj se ne zgodi da se v procesu stareševstva oddaljita drug od drugega in odtujita. Imejta skupne želje in cilje ter hobije. Skupaj si razporejajta delo in skrb, ki ju zahtevajo otroci ter si ravno tako skupaj privoščita čas zase. Bodita nežna drug do drugega in razumevajoča. Od vajinega ljubečega odnosa pa bodo največ imeli tudi vajini otroci, ki se bodo zavoljo tega enkrat, ko odrastejo, radi vračali domov.