Neplodnost je postala resna težava sodobne družbe, o kateri neradi govorimo. Pari vse prevečkrat po tihem trpijo in le malokdo na glas spregovori o svojih stiskah in boju z neplodnostjo. Pogosto se vzrok za to skriva v prepričanju, da gre pri neplodnosti za nekaj, kar se dogaja izključno posamezniku, vendar to ni res. V Sloveniji se namreč vsak šesti par sooča z neplodnostjo. O tem so spregovorili tudi v oddaji Nasmeh zdravju. Obstaja pa tudi veliko uspešnih zgodb, ko so se leta truda, vztrajnosti in potrpežljivosti obrestovala in sta starša v naročje prejela zdravega otroka ter si ustvarila družino. Ena izmed teh zgodb je tudi zgodba Klavdije Mlakar, pomočnice komandirja Policijske postaje Ljubljana Vič, fotografinje, ustvarjalke in mame dveh hčera, ki je z nami delila svojo izkušnjo. 

Koliko časa sta bila s partnerjem skupaj, preden sta se odločila za otroka? Kdaj si posumila, da bodo z zanositvijo težave? S kakšnimi občutki in mislimi si se spopadala ob tej novici?

Zaradi narave najinih poklicev sva vedela, da se ne bova videla pogosto, in zato se tudi ne bi mogla dobro spoznati, saj človeka spoznaš šele, ko skupaj živiš. Zato sva se za skupno bivanje odločila že po prvem mesecu najine zveze (poznala sva se že nekaj let). Ker sva vedela, da bodo težave pri zanositvi, sva se za otroka odločila takoj, ko sva videla, da sva za skupaj. Mislim, da po enem letu skupnega življenja.

Sama sem imela že v mladosti predrakave tvorbe na materničnem vratu. Spomnim se stavka zdravnice, ki mi je predala informacije pred operacijo: Vi verjetno nikoli ne boste imeli svojega otroka. Jokala sem. Čeprav v tistem obdobju še nisem bila pripravljena biti mati, je ta stavek zarezal v moje srce. Nisem mogla verjeti, da lahko to doživim, saj sem takrat menila, da je otrok nekaj samoumevnega ... Pa ni.

Prvič si zanosila v petem poskusu. Kako je potekala nosečnost, je bilo vse v redu? Koliko si bila takrat stara? Kako pa je bilo z drugo zanositvijo, je tudi takrat trajalo dalj časa ali vama je uspelo prej?

Res je. Po štirih neuspešnih poskusih v Ljubljani sva obiskala Ambulanto za zdravljenje neplodnosti v Mariboru. Spominjam se, kot bi bilo včeraj ... Četrti dan po vstavitvi zarodka se mi je zelo izostril vonj (vohala sem dišavo iz stranišča, ki je kar precej oddaljeno od dnevnega prostora, kava mi je smrdela) in nenadoma se je pojavila želja po kokakoli (načeloma ne pijem gaziranih pijač). Tudi s testom nisem mogla dolgo čakati. Nosečnost je potekala brez zapletov, seveda pa sta bila prisotna slabost in bruhanje. Takrat sem bila stara 29 let. Rojstvo prvorojenke je bilo najlepše darilo za moj 30. rojstni dan.

Ko je bila Erika (prvorojenka) stara približno devet mesecev, sva začela nov postopek umetne oploditve, ki pa ni bil uspešen. Nato sva poskusila še enkrat, ko je bila stara skoraj dve leti. Vstavili so mi en zarodek, ki pa se je delil na dva. Že v zgodnji nosečnosti sem pogosto bruhala. Ko mi je ginekologinja povedala, da pod srcem nosim dva zarodka, nisem mogla verjeti. Popolna sreča pa je trajala približno tri mesece, ko se je drugi zarodek poslovil. Govorila sem si, da je že moralo biti tako ...

Kakšen je postopek umetne oploditve? Je boleče, neprijetno? Je kaj takega, kar bi si želela vedeti, preden si se prvič odpravila v ambulanto?

Takrat, ko sva midva prestajala postopke umetne oploditve, je bil to še večji tabu. O tem se ni govorilo ali pa se je govorilo zelo malo. Zato tudi informacije niso kapljale od vsepovsod. Tudi na kliniki bi pričakovala več informacij (če danes gledam nazaj ...). Izkušnje z Ambulanto za zdravljenje neplodnosti v Mariboru pa so zelo pozitivne. Že na prvem pregledu naju je dr. Reljič opremil z vsemi potrebnimi informacijami o vitaminih, ki jih naj uživava, o tem, čemu naj se izogibava, naredili so dodatne preiskave itd. Takrat se med prijateljicami in prijatelji ni toliko govorilo o tem, zato tudi od njih nisi dobil informacij in si včasih čudno pogledal, ko si jih srečal v ambulantah ... Smo pa se takrat spoprijateljile ženske, ki smo si rekle borke in smo na enem izmed forumov debatirale o postopkih, si delile nasvete in informacije, se bodrile, držale pesti ena za drugo, tudi srečale smo se. Nekatere smo še danes v stiku.

Nihče te ne pripravi na to, kar te čaka. To ni film, v katerem prikazujejo, kako pride par na kliniko in je takoj na vrsti za postopek (midva sva denimo čakala skoraj eno leto, da sva v Mariboru prišla na vrsto) in je vsak postopek uspešen. V resnici ni tako.

Postopki umetne oploditve v Ljubljani so bili zame boleči, saj tam opravijo punkcijo brez narkoze. Sicer dobiš pred tem protibolečinsko tableto, ki pa pri meni ni zalegla. Punkcija jajčnikov je bila zame zelo neprijetna in boleča izkušnja, menim pa, da tudi velik šok za telo ...  V Mariboru so opravili punkcijo jajčnikov pod narkozo, in ko se zbudiš, je že vsega konec. Postopki umetne oploditve so čustveno in fizično naporni. Poleg tega je to velika preizkušnja za pare, ki se v nekaterih primerih razidejo. Sama sem bila čustveno že čisto na tleh. Štirje neuspešni postopki umetne oploditve in v glavi se mi je ves čas ponavljala informacija, da imava le še dva postopka, ki ju krije zdravstveno zavarovanje. Vsekakor pa je to veliko, kajti v marsikateri državi so ti postopki plačljivi in si jih ne more vsakdo privoščiti. Vsak postopek prenosa zarodka je bil psihično zelo naporen. Najboljše za telo je, da se sprostiš, da ne razmišljaš o tem, da se prepustiš ... Vendar je težko. Ko ti vstavijo zarodek, dobiš tablete Utrogestan za podporo zarodku, ki si jih ženska vstavlja v nožnico. Ko sem čutila, da nekaj teče, nisem nikoli vedela, ali teče od tablete ali je prišla menstruacija, ki bi pomenila ponovni neuspeh. 

Erika je edini zamrznjen zarodek, ki sva ga imela v petem poskusu. Prepričana sem bila, da ne bo uspelo, in sem vse odmislila. Mogoče je ravno zato uspelo. Tudi drugorojenka, Rebeka, je bila zamrznjen zarodek, ki ga ženski vstavijo v času ovulacije. Pred prvim obiskom ambulante za zdravljenje neplodnosti bi želela imeti informacije, na podlagi katerih bi lahko na posvetu postavljala smiselna vprašanja. Tako pa nisva vedela, česa ne veva, zato nisva vedela, kaj vprašati ...

Rodila si dve zdravi deklici. Ljubkovalno, s ponosom in iskreno poveš, da sta to 'tvoji dve epruvetki'. V javnosti se je pojavilo zgražanje, da je to poimenovanje neprimerno, ti pa se s tem ne strinjaš. Praviš, da je treba o tem govoriti iskreno in na glas. Lahko poveš več o tem?

Res je bilo nekaj zgražanja, ko sem na Facebooku v svoji skupini 'Otroci in moda, koristne informacije o nakupih in kombiniranju oblačil' napisala, da sta 'moji dve epruvetki'. Se pa mi zdi, da so ljudje razumeli, ko so se v debato vključile mamice z izkušnjo umetne oploditve in pojasnile, da je to v bistvu ljubkovalen izraz, ki ga uporabljamo pari v postopkih umetne oploditve. Le povedati je treba ljudem. Treba se je pogovarjati. Problem pa je v tem, da veliko parov to jemlje kot zasebno stvar, kot nekaj, kar se drugih ne tiče, in zato potem ljudje, ki nimajo tovrstnih težav, ne razumejo, dokler jim ne pojasniš. Spoštujem zasebnost vsakogar in nikoli nisem nikogar silila, da govori o tem, če mu je neprijetno ali če to jemlje kot nekaj zelo osebnega. Menim pa, da bi bila ta trnjeva pot za marsikateri par veliko lažja, če bi se več govorilo o tem. Zato tudi sama govorim o umetni oploditvi, in če sem vsaj enemu paru pomagala s kakšno informacijo, sem zadovoljna.

Ljudje pa bi se morali zavedati, da to ni nič sramotnega. To je del tebe. To je tako, kot da bi se rodil z boleznijo, ki pa se jo v veliko primerih da pozdraviti. Srečna sem, da obstaja sodobna medicina, ki nama je pomagala pri uresničitvi najinih sanj.

Meniš, da je podpora okolice in bližnjih pomembna? Koliko je tebi osebno pomenilo, da so te ljudje okoli tebe razumeli in te podpirali v tistem obdobju? Še vedno se rada zahvališ osebju na kliniki, ker so vam pomagali do sreče, ki jo živite danes. Na kakšen način? 

Podpora okolice in bližnjih je seveda pomembna, ker imaš občutek, da nisi sam. Po neuspešnem postopku še kako prav pride močan objem svojcev in prijateljev. Želiš si spodbudnih besed, optimizma. Če ljudje okoli tebe ne vedo, kaj prestajaš, lahko nehote in nevede rečejo kaj, kar te bo prizadelo.

Osebju v Ambulanti za zdravljenje neplodnosti se še vedno rada zahvalim in se mu bom zahvaljevala tudi v prihodnje. Po navadi to storim v predbožičnem času, ko pošiljam voščilnice z družinskimi fotografijami, njim pa pošljem kar nekaj fotografij Erike in Rebeke. Ravno prejšnji teden mi je prijateljica zaupala, da je videla njuno fotografijo v ambulanti dr. Reljiča. Naš uspeh je tudi njihov uspeh, naši otroci so tudi njihovi otroci. Smo ena velika družina in vsakih nekaj let jih tudi radi obiščemo.

Kaj bi svetovala vsem mamicam in očetom, ki so trenutno v obdobju neuspelih poskusov in neuresničenih želja po družini? Kaj je tisto, česar morda ne smeta pozabiti in kar naj ju vodi do cilja?

Predvsem bi jim svetovala, naj ne obupajo in da nikakor ne smejo pozabiti nase kot par. Ko bosta najmanj pričakovala, ko ne bosta razmišljala o tem – čeprav je težko odmisliti – se bo zgodil tisti čudež, ki ga tako željno čakata. Takrat bosta za trenutek pozabila na vso trnjevo pot, ki sta jo prehodila, in končno prišla do cilja. Vendar nikoli ne pozabita. Ne pozabita o tem govoriti, ne pozabita tega deliti z drugimi. 

Vsem, ki so v postopkih umetne oploditve, želim, da ta pot ne bi bila dolga in da bi kmalu delili svojo srečo z drugimi.

In ne pozabite: pogovarjajte se. Mogoče boste od osebe, od katere bi to najmanj pričakovali, dobili tisto pravo informacijo.