Laparoskopija, ki je minimalna invazivna metoda, vključuje izdelavo majhnih rezov za vstavitev kamere (laparoskopa) in specializiranih instrumentov v trebušno votlino. Ta tehnika omogoča vizualizacijo reproduktivnih organov v realnem času, kar strokovnjakom za plodnost omogoča natančno preučevanje struktur, ki bi lahko prispevale k neplodnosti.

V katerih primerih zdravnik svetuje laparoskopijo?

- za ugotavljanje vzrokov za neplodnost,

- za ugotavljanje vzrokov za nepojasnjene bolečine v trebušni votlini 

- pri sumu na določene nepravilnosti pri ginekološkem pregledu in /ali ultrazvoku rodil.

Pogosti vzroki neplodnosti, odkriti z laparoskopijo:

Endometrioza: 

Endometrioza je eden glavnih vzrokov za neplodnost, ko se tkivo, podobno maternični sluznici, razraste zunaj maternice. Laparoskopija je glavni način za diagnosticiranje in zdravljenje endometrioze, saj omogoča natančno identifikacijo in odstranitev nenormalnih tvorb tkiva.

Medenične adhezije: 

Brazgotinsko tkivo, znano kot adhezije, lahko nastane zaradi preteklih operacij, okužb ali vnetij. Te adhezije lahko popačijo reproduktivne organe in ovirajo naravno spočetje. Laparoskopija omogoča oceno in odstranitev adhezij, da se ponovno vzpostavi optimalna postavitev organov.

Blokade ali poškodbe jajcevodov:

Lahko preprečijo oploditev jajčec s spermo ali transport oplojenih jajčec v maternico. Laparoskopija pomaga pri oceni stanja jajcevodov in nudi možnost korektivnih ukrepov za ponovno vzpostavitev njihove funkcionalnosti.

Ciste na jajčnikih: 

Nekatere vrste cist na jajčnikih, kot so endometriomi ali policistični jajčniki, lahko motijo ovulacijo in plodnost. Laparoskopija olajša natančno odstranitev teh cist, kar pogosto vodi do izboljšanih reproduktivnih rezultatov.

Nenormalnosti maternice: 

Laparoskopija se lahko skupaj s histeroskopijo uporabi za oceno maternične votline in morebitne nenormalnosti, kot so fibroidi, maternične pregrade ali polipi. Obravnavanje teh težav lahko poveča možnosti za uspešno spočetje in nosečnost.

Prednosti laparoskopije

Natančna diagnoza: 

Laparoskopija zagotavlja neposredno vizualizacijo reproduktivnih organov, kar strokovnjakom za plodnost omogoča natančno prepoznavanje nepravilnosti, ki jih morda ni mogoče zaznati z drugimi diagnostičnimi metodami.

Zmanjšana travma: 

V primerjavi s tradicionalno odprto operacijo laparoskopija zahteva manjše reze, kar povzroči manj pooperativne bolečine, manj brazgotin in hitrejše okrevanje bolnikov.

Prilagojeni načrti zdravljenja: 

Z natančno opredelitvijo vzroka neplodnosti lahko strokovnjaki za plodnost razvijejo strategije zdravljenja, prilagojene posebnim potrebam vsake pacientke, s čimer povečajo verjetnost uspešne zanositve.

Hitro okrevanje: 

Minimalno invazivna narava laparoskopije omogoča pacientom, da se hitreje vrnejo k vsakodnevnim dejavnostim v primerjavi z odprto operacijo, kar zmanjša motnje v njihovem življenju.

Kako poteka laparoskopija?

Postopek laparoskopije zdravnik izvede v splošni anesteziji. To pomeni, da med operacijo ne čutite ničesar, saj vas pred posegom uspavajo. Nato s pomočjo posebne, Veresove igle trebušno votlino napihnejo s plinom CO2, skozi približno 0,5 do 1cm velik rez. 

Prvi rez zarežejo v popku, po potrebi pa še na kakšnem drugem mestu na trebuhu. Med postopkom se na ta način črevesje odmakne od trebušne stene, kar zdravniku omogoči nadaljne varne postopke. Skozi omenjen rez nato vstavijo v trebušno votlino posebno kamero, ki se imenuje laparoskop, s pomočjo katere lahko pregledajo notranjost trebušne votline. 

Nato v spodnjem delu trebuha uvedejo več instrumentov skozi manjše (0,5 – 1cm) reze, njihovo število je odvisno od zahtevnosti posega. V primeru diagnostične laparoskopije večinoma zadostuje dodaten 5 milimetrski vbod, ki ga naredijo v trebušni steni nad sramnico.

S pomočjo laparoskopije si lahko zdravnik ogleda trebušno votlino v celoti, še posebej natančno pa lahko pogleda ženska rodila, od maternice, jajcevodov, jajčnikov, do ostalih pomembnih struktur. Če gre pri ženski za neplodnost, zdravnik še posebej pregleda prehodnost jajcevodov, kar naredi z barvilom metilenskim modrilom, ki ga vbrizga skozi kanal materničnega vratu.  Če ugotovi nepravilnosti (npr. miome na maternici, ciste na jajčniku, endometriozo, neprehodne jajcevode...), jih z operativnimi laparoskopskimi tehnikami lahko odpravi.

V redkih primerih, ko operacije ni možno izpeljati laparoskopsko, se lahko zdravstveno osebje odloči za varnejši način operacije, pri katerem prerežejo trebušno steno in operirajo po klasičnih metodah.

Kakšni so možni zapleti pri laparoskopiji?

Čeprav so pri laparoskopskih operacijah tveganja za zaplete izredno majhna, pa lahko pride do:

-  anestezioloških zapletov,

- poslabšanja obstoječe sistemske bolezni, 

- težav pri intubaciji, alergijskih reakcij, 

- poškodb živcev zaradi ginekološkega položaja na operacijski mizi, ki pa v večini primerov hitro spontano izzvenijo. 

Redkejše, a veliko bolj nevarne  so  poškodbe črevesa in velikih žil (aorta, vena cava), do katerih lahko pride pri uvajanju prvega troakarja. Poškodba mehurja je posledica uvajanja delovnega troakarja v predelu nad sramnico, ki se ji izognemo z izpraznjenjem – kateterizacijo mehurja pred posegom.

Med izjemno redke primere zapletov pa spadajo okužbe v trebuhu in okužba operativne rane, razprtje operativne rane, kila na mestu operativne rane ter motnje v delovanju sečil in prebavil. Ob morebitnih medoperativnih  zapletih  se praviloma preneha z laparoskopskim operiranjem in zaplete rešuje s pomočjo klasične kirurgije.

Vir: reprodukcija.si, bolnisnica-po.si, zanositev.si