„Doma imam 20-mesečnega sina, in ker eden ni dovolj, sva se z možem odločila, da potrebuje družbo. Ker sem prvič potrebovala dve leti, da sem uspešno zanosila, sva bila prepričana, da bova lahko srečna, če nama uspe v letu dni!“ nam je zaupala Danijela.

„Toliko večji čudež se je zgodil, ko sem zanosila že prvi mesec, v vsej evforiji sem naredila kar štiri nosečniške teste, nisem mogla verjeti, da se lahko zgodi tak čudež! Ko se je prvo veselje malce umirilo, sem poklicala svojo ginekologinjo, da sem se naročila na prvi pregled; datum sem dobila točno na svoj rojstni dan.“

Kako je potekal prvi pregled?

„Sicer sem vedela, da je datum zgoden, takrat naj bi bila noseča šest tednov in tri dni, vendar si ob tem nisem nič mislila, samo odštevala sem dneve do pregleda. Ko sem stopila v ordinacijo, najprej do sestre, si je zapisala vse podatke, me vprašala po zadnjem datumu menstruacije, in ko sem ji odgovorila, je začela gledati na koledar in rekla: 'Gospa, to ste pa prehitro prišli, verjetno na UZ še ne bo nič vidno, pridite vi lepo čez dva tedna nazaj.' Uprla sem se, da so mi oni določili datum in da če sem že tukaj, želim videti zdravnico, da mi nosečnost vsaj potrdi, se pa zavedam, da je možno, da se utripa še ne bo videlo. Sestra mi je ugodila in me poslala k zdravnici.“

Kaj vam je povedala ginekologinja?

„Tudi ona je rekla, da ne bo še nič videti, vendar sem si želela, da kljub temu pogleda. Na ultrazvočnem pregledu sem polna pričakovanj zrla v monitor, zdravnica je bila najprej tiho, potem je znova vprašala po datumu zadnje menstruacije. Razložila sem ji, da je plod lahko mlajši, ker je bilo tako tudi pri prvem otroku, saj imam zelo pozne ovulacije (preverjeno pri zdravniku za neplodnost, kamor sva hodila z možem pred prvo zanositvijo); ta podatek je tudi v mojem kartonu.

Zdravnica pa je še vedno gledala, rekla ni ničesar, čas je mineval kot ure, meni je šlo na jok, vprašala sem jo, če sploh ni nič vidno,  zakaj je tiho, ona pa je bila še vedno tiho. Potem je rekla, da se vidita gestacijska vrečka in senca, ki bi lahko kaj bila, a po zadnji menstruaciji sodeč je vse skupaj odmrlo v petem tednu.

Zato mi je predlagala, da grem kar naslednjega dne na abrazijo. Njene besede so bile: 'Kaj se boste brez veze matrali in čakali, če ni tukaj več nobenega upanja, samo krvaveti boste začel in bo potem čiščenje še težje, kar jutri zjutraj se na tešče oglasite v bolnišnici in popoldan že greste lahko domov in poskusite ponovno čez dva meseca!' Imela sem občutek, da se pogovarjava o solati, naj vržem stran staro in si kupim svežo.“

S solzami v očeh sem zapustila ordinacijo, nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja, klicala sem moža, ki je tudi ostal brez besed. Potem sem se po nasvet in tolažbo obrnila še na prijateljico, ki je imela že nekaj spontanih splavov in eno abrazijo. Svetovala mi je, naj ne hodim na abrazijo, da se vedno vsaj še en teden počaka, naj ne obupam tako hitro, da je res prekmalu za zaključke in mi dala številko ginekologa v Postojni, kamor se je ona že večkrat obrnila po nasvet.

Res sem ga poklicala in bil je zelo prijazen. Povedal je, da nosečnosti nikoli ne zaključi po prvem pregledu, sploh pa ne tako zgodaj in naj se čez pet dni oglasim pri njem, da bova pogledala, če je res tako slabo, potem pa grem lahko tudi tam na abrazijo. Teh pet dni se je vleklo kot meseci, vmes sem praznovala rojstni dan, na katerem sem hotela pred tem celemu svetu povedati, da bomo imeli še enega dojenčka, tako pa sem bila samo tiho in čakala, da se začnejo krči in krvavitev…“

Kaj vam je povedal ginekolog v Postojni?

„Končno sem dočakala ponedeljkovo jutro, ko sem se v Postojni dobila z ginekologom, ki me je zelo prijazno sprejel in naredil UZ. Vprašal me je tudi, kaj mi je povedala moja osebna ginekologinja. Povedala sem mu, da je rekla, da vidi gestacijsko vrečko in senco. 'No, gospa, ta senca je danes 4,3 milimetra velik plodek z utripom,' so bile njegove besede. Nisem mogla verjeti, solze so se mi ulile po licih. Solze sreče in solze groze zaradi predloga moje ginekologinje. Česa takega si ne bi mogla odpustititi do konca življenja! Dobila sem še slikico za spomin in se veselo odpeljala domov k presrečnemu možu in otroku.“

Ste odšli na pregled k svoji ginekologinji?

„Naslednji dan sem šla na tisti pregled, ki sem ga dobesedno izsilila, k svoji ginekologinji. Nisem pa povedala, da sem dan prej videla plodek in utrip, zanimalo me je, kaj bo imela povedati. Že ob sprejemu me je vprašala, če se je že začela krvavitev. Povedala sem ji, da ne, da se počutim super. Naredila mi je ponovni UZ in osupnila. Rekla je, da vidi utripanje srčka.
Takrat sem ji povedala, da sem šla že dan prej po drugo mnenje in da vem, da se srček vidi, da otroček raste. Vprašala sem jo, kaj bi bilo, če bi jo poslušala in šla naslednjega dne na čiščenje? Odgovorila mi je, da je res dobro, da nisem šla. A takrat ona ni videla nobene druge možnosti. Nato me je naročila na pregled čez dva tedna. Vsekakor ji je bilo v glasu čutiti, da je sama spredvidela napako, ki jo je storila, in močno upam, da sem prva in zadnja, ki jo je prehitro poslala na čiščenje in da je bil to zanjo dovolj močan opomin za v prihodnje!“

Mnenje lahko zapišete tudi na forum.