"Stara sem 12 let in obiskujem 6. razred. Moji mami so odvzeli roditeljske pravice, očeta pa ne poznam. Doslej je zame skrbel dedek, vendar tudi on ne more več skrbeti zame, zato je moja skrbnica socialna delavka. Nimam mamice, ki bi me objela in stisnila k sebi in nimam očeta, ki bi me potolažil, ko sem žalostna. Zame že iščejo rejniško družino," so besede, ki so zarezale globoko v številna srca; besede, ki jih je izrekla deklica, ki živi nekje med nami, poročajo na portalu 24ur.com. 

Direktorica CSD Gorenjske Urška Repar Justin je dejala, da: "... so zgodbe res grozne zlasti v tem času, ko so prazniki in smo obdani z družinami. Grozno je, da otroci, ki niso ničesar krivi, ostajajo v institucijah," in pojasnila, da v času praznikov otroci pridejo v njihov krizni center, da niso sami. "Vendar to ni isto. Verjamem, da si vsi želijo biti del srečne družine," je še dodala in povedala, da za mlajše otroke najdejo rejnike, za starejše pa je to težje. 

 O rejništvu in posvojitvah v Sloveniji se je naša novinarka Špela Zupan pred časom pogovarjala s pristojnimi osebami na Direktoratu za družino. 

 Ali imamo v Sloveniji dom za osirotele otroke? Če ne, zakaj nimamo sirotišnic?

Ne, v Sloveniji nimamo domov za otroke, ki bi opravljali naloge institucionalnega varstva otrok in mladostnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje. Otroci in mladostniki (tudi šolajoči se otroci in mladostniki), ki ne morejo živeti v svoji matični družini, so nameščeni v družinsko varstvo, in sicer večinoma v rejniške družine. 

Pri rejništvu gre za odgovornost, da najdemo otroku družino, kjer bo otrok pridobil pomembno družinsko izkušnjo, ki jo je težko dobiti drugje in vedno znova utemeljuje institucijo rejništva. Temeljne psihološke pravice otroka je najlažje zagotoviti v družini, skupini, ki je za otroka varna in hkrati razvidna. Pomembna prednost namestitve otroka v rejniško družino je torej dejstvo, da je to družina – kjer veljajo določena družinska pravila, so vloge razdeljene med družinske člane, se rešujejo konflikti, se deli delo in obveznosti ter so prisotna čustva. 

V okviru institucionalnega varstva imamo v Sloveniji tudi socialnovarstvene zavode za usposabljanje, ki izvajajo institucionalno varstvo otrok in mladostnikov z zmerno težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju na podlagi Zakona o socialnem varstvu. Hkrati pa obstaja tudi možnost nameščanja otrok in mladostnikov v vzgojne zavode, ki sodijo v pristojnost Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Kje so nastanjeni otroci, ki ostanejo brez obeh staršev ali skrbnikov (so umrli, neprimerni ...)? Koliko je trenutno takih otrok v Sloveniji in kje so nastanjeni?

V naši družinsko-pravni ureditvi skrbijo za varstvo in vzgojo otroka v prvi vrsti starši. Ti imajo pravico in dolžnost, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. 

V skladu z Ustavo RS otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Država zagotavlja varstvo otrokom vselej, ko je ogrožen njihov zdrav razvoj in ko to zahtevajo druge koristi otrok. Družinski zakonik določa posebne oblike varstva otrok, in sicer:

- rejništvo, 

- posvojitev,

- podelitev starševske skrbi sorodniku ter 

- skrbništvo za mladoletnike. 

V vseh teh primerih so za odločanje pristojna sodišča.

Družinski zakonik tako v 157. členu določa pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka: sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. V kolikor sodišče staršem odvzame otroka, ga lahko namesti k drugi osebi, v rejništvo ali zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi ter če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. V tem primeru sodišče drugo osebo, rejnika ali zavod tudi imenuje. 

Ocenjujemo, da je največ otrok, ki ne bivajo v svoji matičnih družinah, nameščenih v rejniške družine. Po zadnjih podatkih (oktober 2020) je v rejniških družinah nameščenih 833 otrok oz. oseb – 659 otrok v starosti do 18 let in 174 oseb v starosti med 18 in 26 let. 

Ali so bile morda sirotišnice v Sloveniji še v času, ko je spadala pod Jugoslavijo? Kdaj se je zaprla zadnja sirotišnica pri nas, če je sploh kdaj bila odprta?

Po drugi svetovni vojni se je število otrok, ki so potrebovali varstvo, izredno povečalo, zato so se začele širiti možnosti  za zavodsko varstvo. Do leta 1955 je bila skrb za otroke, ki niso mogli živeti pri starših, zelo neenotno urejena. Otrokom do tretjega leta starosti so bili namenjeni dečji domovi ali rejniške družine, ki so bile v pristojnosti zdravstvene službe. Otroke med tretjim in sedmim letom starosti so nameščali v otroške domove. Ti so bili v pristojnosti socialnega varstva. Otroke nad sedmim letom starosti pa so nameščali v domove s šolo, ki so bili v pristojnosti šolstva. Stalno premeščanje je bilo za otroke izredno slabo.

Leta 1955 je bila poudarjena usmeritev v rejništvo kot prednostna oblika družbenega varstva otrok. Kljub nedvomni odločitvi za razvoj rejništva se je pojavljala cela vrsta problemov. Leta 1960 je bil sprejet Zakon o rejništvu, ki je prenehal veljati s sprejetjem Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76). Pravni ureditvi je sledilo postopno ustanavljanje centrov za socialno delo in s tem se je krepila strokovna podpora rejniškim družinam. 

V Sloveniji ima sicer rejništvo dolgoletno tradicijo. Prvič se omenja 1906. leta, ko je časopis Leibache Zeitung poročal o nameščanju otrok v druge družine. Poročilo o tem je obravnaval tudi Prvi avstrijski kongres o otroškem varstvu. 

Začetke organiziranega rejništva v Sloveniji pripisujemo Zavodu za zdravstveno zaščito mater in otrok, kjer so se že leta 1926 začeli pripravljati na organizacijo posebne otroške kolonije. Od takrat naprej so nameščali otroke v družine na tem območju. Vprašanja rejništva je urejal poseben pravilnik, ki je uvedel strokovni nadzor nad rejniškimi družinami, opredelil finančne obveznosti do njih, določil starostno mejo otrok ob namestitvi, pa tudi usposabljanje rejnic. Rejništvo se je izkazalo kot uspešna oblika skrbi za otroke, zato so postopoma organizirali več kolonij. 

Kako je to urejeno drugod po Evropi? Imajo sirotišnice ali ne?

Za druge evropske države ne zbiramo podatkov, kolikor pa nam je znano, imajo v okviru različnih oblik namestitev tudi domove za otroke. 

Če se na tem področju obetajo spremembe: kakšne, kdaj in zakaj?

Od 15. 4. 2019, torej šele dve leti, se v celoti uporablja Družinski zakonik, ki je nadomestil prej veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Prinesel je kar nekaj sistemskih sprememb na družinskopravnem področju, zato sistemskih sprememb na področju družinske zakonodaje trenutno ne načrtujemo. 

Ali se lahko starši v Sloveniji odrečejo lastnim otrokom? Če da, v katerih primerih? Koliko je sicer letno pri nas primerov, ko se starši odrečejo otrokom?

Družinski zakonik v 218. členu določa, da se sme v posvojitev dati samo otrok, če so starši po otrokovem rojstvu privolili v posvojitev pred centrom za socialno delo ali sodiščem. Za otroka, ki še ni dopolnil osem tednov starosti, morajo privolitev po osmih tednih starosti otroka potrditi, sicer privolitev nima pravnega učinka. 

Podatkov o številu privolitev v posvojitev na ministrstvu ne vodimo. 

Kako je s posvojitvami v Sloveniji?

Osnovno načelo posvojitve izhaja iz Ustave Republike Slovenije, ki v 56. členu poudarja, da otroci in mladostniki, za katere starši ne skrbijo, nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Del tega posebnega varstva in skrbi je tudi pravna ureditev posvojitev.

V Republiki Sloveniji je na področju posvojitev glavni pravni vir Družinski zakonik, ki določa samo popolno posvojitev. Popolna posvojitev je posvojitev, s katero nastane med posvojiteljico in posvojiteljem ter otrokom enako razmerje, kot je med starši in njihovimi otroki. Posvojitve se ne more razvezati, posvojitelji se po posvojitvi v matični register vpišejo kot otrokovi starši. Za odločanje v postopkih posvojitev so stvarno pristojna okrožna sodišča.

Formalni pogoji za posvojitev

Na strani otroka: 

- posvojiti se sme samo otrok, to je oseba, mlajša od 18 let,

- za posvojitev je potrebno otrokovo soglasje, če je otrok sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

Na strani posvojiteljev:

- posvojitelj je lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj 18 let starejša od otroka; izjemoma se lahko dovoli posvojitev tudi osebi, ki ni 18 let starejša od otroka, če je ugotovljeno, da bi bila taka posvojitev v otrokovo korist,

- zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca oz. zunajzakonskega partnerja,

- izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ni v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, če je to v otrokovo korist,

- posvojiti ni mogoče sorodnika v ravni vrsti in tudi ne brata in sestre,

- skrbnik ne more posvojiti svojega varovanca, dokler traja med njima skrbniško razmerje.

Posvojitelj ne more biti oseba:

- ki ji je odvzeta starševska skrb,

- ki živi skupaj z osebo, ki ji je odvzeta starševska skrb,

- ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog,

- ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog,

- za katero se utemeljeno domneva, da bi posvojitev izrabila v škodo otroka,

- ki ne daje jamstva, da bo izvajala starševsko skrb v korist otroka,

- ki ni poslovno sposobna ali oseba s tako motnjo v duševnem razvoju ali s tako boleznijo, zaradi katere posvojitev ne bi bila v korist otroka.

Na strani otrokovih staršev:

- v posvojitev se sme dati samo otrok, če so starši po otrokovem rojstvu privolili v posvojitev pred centrom za socialno delo ali sodiščem. Za otroka, ki še ni dopolnil osem tednov starosti, morajo privolitev po osmih tednih starosti otroka potrditi, sicer privolitev nima pravnega učinka. Ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali trajno ni sposoben izraziti svoje volje,

- v posvojitev se sme dati otrok, čigar starši so neznani ali že leto dni ni znano njihovo prebivališče,

- v posvojitev se sme dati otrok, ki nima živih staršev.

Posvojitev je mogoča po preteku šestih mesecev od izpolnitve pogojev za posvojitev otroka, navedenih v prvih dveh alinejah, izjemoma pa tudi pred potekom šestmesečnega roka, če sodišče ugotovi, da bi bilo to v korist otroka oz. če otrok nima živih staršev. Navedeni rok ščiti z ustavo zagotovljeno starševsko pravico bioloških staršev.

V Sloveniji je situacija na področju posvojitev takšna, da je precej več kandidatov za posvojitev kot otrok, ki se jih lahko posvoji. V zakonodaji, ki ureja posvojitve, imamo določbo, ki določa, da se otroke s slovenskim državljanstvom sme dati v posvojitev v tujino le v primeru, če takemu otroku v Sloveniji ni moč najti ustreznih posvojiteljev. Zakon ne prepoveduje, da slovenski državljani posvojijo otroka iz druge države, vendar je podobno kot v našem zakonu stvar notranje zakonodaje vsake države, ali dovoli posvojitev v tujino ali ne. Prav tako vedno država otroka določa pogoje in postopek posvojitve. 

Pri posvojitvah je potrebno vedeti, da gre vedno za edinstveno situacijo, pri čemer mora biti osnovno vodilo, da se otroku iščejo najbolj primerni nadomestni starši (glede na njegove potrebe, starost in druge okoliščine) in ne obratno, zato je doba čakanja lahko zelo različna. Tudi vsi možni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka, kar je seveda njihova legitimna pravica.

Država je dolžna z ustrezno pravno ureditvijo omogočiti vzpostavitev in varstvo družinskega življenja svojim državljanom. Navedeno pomeni sistemsko ureditev družinskih razmerij, ureditev področja socialnega varstva, vzgoje, izobraževanja, zdravstva itd. Zagotavlja tudi posebno varstvo in skrb otrokom; s tega vidika so tudi posvojitve v Republiki Sloveniji brezplačne. Ob tem ne gre spregledati, da Republika Slovenija že danes vsem kandidatom za posvojitev (tudi za posvojitev otroka iz tujine) zagotavlja brezplačno obravnavo na pristojnem centru za socialno delo (izdelava socialnega in psihološkega poročila, priprava raznih mnenj/potrdil z delovnega področja v skladu z zahtevami države, spremljanje družine in priprava poročil po namestitvi otroka iz tujine).

Dejstvo je, da ni noben postopek, ki se izvaja v tujini, brezplačen. Stroški posvojitve se od države do države razlikujejo, vendar pa mednarodni dokumenti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo (Konvencija o varstvu in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, Sporazum o meddržavnih posvojitvah z Republiko Makedonijo), določajo, da ne sme z meddržavno posvojitvijo nihče pridobiti nepoštene finančne ali druge koristi. Zaračunajo ali plačajo se lahko samo dejanski stroški in izdatki, ki vključujejo razumno plačilo za delo oseb, sodelujočih pri posvojitvi. Poleg tega posvojitelji krijejo stroške različnih taks v državi otroka, prevode uradnih listin (vloge in dokumentacije, ki jo država otroka po njihovi zakonodaji zahteva), stroške premestitve otroka iz matične države v državo sprejema, vključno s stroški prevoza v državi sprejema, morebitne potrebne izdatke zdravstvenega in psihološkega poročila, stroške potnega lista ter druge administrativne stroške.

Kako je rejništvo urejeno v Sloveniji?

Rejništvo je institut družinskega prava, urejen v Družinskem zakoniku kot posebna oblika varstva otrok, ki sta jim potrebni oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. Samo izvajanje rejniške dejavnosti je predmet posebnega zakonskega urejanja v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti.

Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, vzgoja, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj ter usposobitev za samostojno življenje in delo. 

O namestitvi otroka v rejništvo in o imenovanju rejnika odloči sodišče. Center za socialno delo nato z rejnikom sklene rejniško pogodbo, v kateri se natančneje opredeli rejniško razmerje s pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. 

Naloga centra za socialno delo je, da spremlja izvajanje rejniške dejavnosti ter ves čas sodeluje z rejniško družino, otrokom in njegovo matično družino. Pri tem je pomembna naloga tudi načrtovanje prenehanja rejništva.

Kdo je lahko rejnik oziroma kakšni so pogoji za izvajanje rejništva?

Formalni pogoji

Za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti je treba izpolnjevati naslednje pogoje:

– stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,

– zaključena vsaj poklicna oziroma strokovna izobrazba,

– polnoletnost.

Rejnik ne more biti oseba, ki:

– ji je odvzeta starševska skrb,

– živi z osebo, ki ji je odvzeta starševska skrb,

– ni poslovno sposobna,

– je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katero se storilec preganja na predlog,

– živi z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katero se storilec preganja na predlog.

Rejnik je lahko tudi otrokov sorodnik, če sodišče glede na okoliščine posameznega primera ugotovi, da je to v otrokovo korist. Za otrokove sorodnike veljajo otrokova stara mati, stari oče, stric, teta, brat in sestra.

Redni postopek pridobitve dovoljenja

Vsak, ki želi postati rejnica oziroma rejnik, mora pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Postopek pridobitve dovoljenja po t. i. rednem postopku je naslednji.

Postopek pridobitve dovoljenja pričnete na krajevno pristojnem centru za socialno delo (CSD), na katerem se vloži vloga na predpisanem obrazcu in na katerem kandidat/-ka pridobi tudi vse potrebne informacije.

CSD najprej ugotovi izpolnjevanje formalnih pogojev oz. da ni zadržkov za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti (našteto zgoraj).

V nadaljevanju CSD pripravi oceno o primernosti kandidatke/ kandidata in njene/njegove družine za izvajanje rejniške dejavnosti, pri čemer preveri motive za odločitev za izvajanje rejniške dejavnosti in upošteva vse dejavnike, ki bi lahko tako pozitivno kot negativno vplivali na psihosocialni razvoj otroka; ugotovi primernost bivalnih razmer družine; poleg lastnih ugotovitev upošteva tudi morebitna potrdila, mnenja oz. priporočila drugih institucij.

CSD vloge in ocene posameznih kandidatk/kandidatov posreduje ministrstvu, pristojnemu za družino (MDDSZ), ki enkrat letno razpiše potrebe po novih rejniških družinah in določi rok, do katerega je treba vloge posredovati na MDDSZ.

Do vseh prejetih vlog se opredeli komisija za izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti pri MDDSZ, ki poleg razpisanega števila potrebnih novih rejnic in rejnikov upošteva tudi primernost kandidatk in kandidatov glede na namen in vsebino rejništva.

Vse izbrane kandidatke in kandidati se napotijo na usposabljanje (to traja 10–12 ur). Na podlagi usposabljanja, zaključenega v celoti, MDDSZ kandidatkam in kandidatom izda dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ter jih vpiše v evidenco izdanih dovoljenj.

Krajši postopek pridobitve dovoljenja

Drugačen je postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za sorodnika otroka oz. za drugo osebo, ki nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, a se ugotovi, da bi bila namestitev pri tej osebi v otrokovo korist (na podlagi 14. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti). Če v takšnem primeru sodišče pri odločanju o namestitvi otroka v rejništvo v skladu z določbami Družinskega zakonika ugotovi, da bi bila namestitev otroka v rejništvo k sorodniku oz. k osebi, ki nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in ni otrokov sorodnik, v otrokovo korist, v sodbi sorodnika oz. to osebo imenuje za rejnika. Pogoj je, da se sorodnik oz. oseba s tem strinja in izpolnjuje pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, ki so določeni v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti. Izvršljiva odločba o namestitvi otroka v rejništvo k sorodniku ali osebi, ki ni sorodnik, velja za izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, vendar le za čas trajanja namestitve za določenega otroka, kot je odločilo sodišče.

Koliko rejnikov je trenutno v Sloveniji?

Po zadnjih podatkih (december 2021) imamo v Sloveniji trenutno zgolj 525 rejnic in 52 rejnikov. Število rejnic in rejnikov, pri katerih trenutno niso nameščeni otroci, pa znaša kar 124.

Koliko otrok je v Sloveniji v rejništvu in koliko so stari?

Po zadnjih podatkih je v Sloveniji v rejniških družinah nameščenih 776 otrok oz. oseb ( 399 deklic oz. mladostnic in 377 fantov oz. mladostnikov). Mladoletnih (do 18. leta starosti) je 633, v rejniških družinah pa je 143 oseb, starih med 18 in 26 let. 

Kolikšno pomoč dobijo rejniki oz. rejniške družine od države? 

Rejnik je v skladu z določbami Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti za posameznega otroka, ki je nameščen v rejništvo, upravičen do mesečnega prejemka – rejnine. 

Poleg rejnine je rejnik ob prvi namestitvi otroka lahko upravičen tudi do enkratnega prejemka  v višini 286,72 evra, če center oceni, da je ob namestitvi potreben dodaten nakup oblačil, obutve, potrebščin in opreme za otroka. 

Rejnina zajema oskrbnino in plačilo dela. Oskrbnina je namenjena kritju stroškov za otroka v rejništvu, plačilo dela pa je prejemek, ki pripada rejniku. Oskrbnino sestavljajo sredstva za materialne stroške za otroka in denarni prejemek v višini otroškega dodatka, kot je določen za najnižji dohodkovni razred za prvega otroka ob upoštevanju starosti in šolanja nameščenega otroka v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. 

Višina materialnih stroškov za otroka znaša 298,26 evra, denarni prejemek v višini otroškega dodatka znaša 117,05 evra. Višina oskrbnine za otroke do 18. leta znaša 415,31 evra, za osebe, starejše od 18 let, pa 298,26 evra (denarni prejemek v višini otroškega dodatka osebam v rejništvu, starejšim od 18 let, ne pripada). 

Plačilo dela znaša 135,68 evra. Plačilo dela je lahko zvišano za 25 % (33,92 evra) ali za 50 % (67,84 evra). Razlog za zvišanje plačila dela je obseg dela, ki ga ima rejnik pri izvajanju rejniške dejavnosti. 

Sredstva za materialne stroške za otroka so lahko zvišana za 25 % (za 74,57 evra) ob izrednih izdatkih za otroka. Izredne izdatke podrobneje opredeljuje Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje rejniške dejavnosti v 27. členu in so povezani z izobraževalnim procesom otroka, z njegovimi interesnimi dejavnostmi, z otrokovim zdravjem (pogosti obiski pri specialistih, zdravljenje, povezano s stroški, ortopedski pripomočki), če za otroka ni določena pravica do dodatka za nego, določena s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, z drugimi posebnimi obravnavami otroka ter s stroški obiskovanja matične družine, če ta živi v oddaljenem kraju in ne more zagotavljati za to potrebnih sredstev. 

Osnovna mesečna rejnina za enega otroka od 1. 7. 2019 znaša (brez zvišanj) 550,99 evra oz. 433,94 evra za osebe, starejše od 18 let:

Poleg  zgoraj navedenega imajo otroci v rejništvu še naslednje pravice:

– pravica do brezplačnega vrtca za otroke v rejništvu;

– v celoti subvencionirana malica in kosilo za osnovnošolske otroke v rejništvu;

– subvencionirana šolska malica za dijake;

– dodatne točke v okviru meril za subvencioniranja bivanja študentov;

– zaposlene rejnice oz. rejniki imajo za otroka v rejništvu pravico do nadomestila zaradi nege otroka; 

– v okviru delovnopravne zakonodaje je zagotovljeno posebno varstvo v zvezi z nočnim in nadurnim delom za zaposlene rejnice in rejnike;

– pravice iz naslova starševskega varstva in družinskih prejemkov;

– izvzetost rejnine in prispevkov za poklicne rejnice in rejnike iz plačila dohodnine. 

Od 1. 1. 2020 ima rejnica oz. rejnik ob namestitvi otroka, ki še ni zaključil prvega razreda osnovne šole, tudi pravico do 30 dni starševskega dopusta.

Koliko otrok je lahko v eni rejniški družini?

Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti določa, da ima lahko rejnik istočasno nameščene največ tri otroke. Izjemoma ima lahko rejnik istočasno nameščeno tudi večje število otrok, če gre za namestitev bratov in sester ali če je namestitev otroka k določenemu rejniku v otrokovo posebno korist. 

Do katerega leta starosti so lahko otroci v rejniški družini? Do polnoletnosti ali morda do 26. leta, če se šolajo? Kdaj rejniku in otroku iz rejniške družine prenehajo pravice iz naslova rejništva?

Rejništvo preneha:

– če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila potrebna namestitev otroka v rejništvo;

– pred otrokovo polnoletnostjo, če je otrok, nameščen v rejništvo, usposobljen za samostojno življenje ali če je postal roditelj in mu je z odločbo sodišča priznana popolna poslovna sposobnost;

– z otrokovo polnoletnostjo.

Ne glede ne navedeno se namestitev v rejniško družino lahko nadaljuje tudi po polnoletnosti, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti, če:

– oseba, nameščena v rejništvo, zaradi motenj v telesnem ali duševnem razvoju ni sposobna za samostojno življenje in delo ter če oseba ali njen skrbnik s tem soglaša;

– oseba, nameščena v rejništvo, soglaša, da ostane v rejniški družini zaradi nadaljevanja šolanja;

– oseba po zaključku srednješolskega izobraževanja nima druge možnosti bivanja in izkaže, da je vodena v evidenci brezposelnih oseb; podaljšanje iz tega razloga je možno za največ 12 mesecev neposredno po zaključku srednješolskega izobraževanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. 

Se na področju skrbništva obetajo spremembe? Kakšne, kdaj in zakaj?

Tudi institut skrbništva ureja Družinski zakonik, ki  ga je Državni zbor RS sprejel v letu 2017, v celoti pa se je začel uporabljati 15. 4. 2019. Glede na to, da je Družinski zakonik na področju družinskega prava prinesel veliko bistvenih sprememb, ki so se pričele v praksi uporabljati šele lani, bi bile kakršne koli spremembe na tem področju po naši oceni preuranjene.

Opomba:

Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19 in 67/19 – ZMatR-C)

Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02, 56/06 – odl. US, 114/06 – ZUTPG, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12 in 22/19)

Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 77/19)

Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17, 54/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZOA-A in 28/19)