Sebastjan Sitar, ki je okužen z virusom hiv, je izpostavil pomen testiranja. To razume kot odgovornost do samega sebe in do drugih. Pomembno pa je tudi osveščanje: "Bolj kot se informiramo, manj je strahu." Kot primer navaja manj znano dejstvo, da zdravljena oseba hiva ne more prenašati naprej.

'Sem mama in sem HIV pozitivna'

Za diagnozo je izvedel pred dvema letoma po spletu okoliščin. Opravljal je redna testiranja na okužbo z virusom hiv in jesenski izvid je bil še negativen. Nato je okoli novega leta zaradi zelo povišane telesne temperature in utrujenosti obiskal osebnega zdravnika, ki je ugotovil, da ima povišane vrednosti jetrnih parametrov in ga napotil na kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja.

Tam so ga testirali tako na okužbo z virusom hiv kot tudi na hepatitis C. Oba izvida sta bila pozitivna. Če za okužbo ne bi izvedel takrat, bi se to verjetno zgodilo na naslednjem testiranju čez dva meseca, saj je sledil priporočenemu urniku testiranja. V društvu Legebitra moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi, namreč svetujejo, da se testirajo na tri mesece. Kot pravi, je imel redno testiranje vedno v glavi. "Nič me ne stane, če pridem na testiranje. Že zaradi tega, da sem sam pomirjen. To razumem kot odgovornost do samega sebe in do drugih." 

Diagnoza ga je šokirala. "Nisem je pričakoval. Verjetno je nihče ne." Simptomov takrat namreč ni povezoval z okužbo s hivom. "Nato pa greš čez nekaj faz. Najprej, da se sprijazniš s tem in si rečeš, da ni konec sveta," je izpostavil. Prepričan je, da se vse zgodi z razlogom, zato vedno poskuša najti pozitivno plat. Sedaj dela kot svetovalec v društvu Legebitra, pristaja pa tudi na intervjuje, saj se čuti dovolj močnega, da spregovori kot oseba s hivom. "Čas je, da damo glas tudi njim." 

Z zdravljenjem je začel že na dan diagnoze in od takrat vsak dan ob isti uri vzame dve tableti, kot antibiotike. "Pride v navado, a imam še vedno nastavljeno budilko, ker v tem ritmu življenja, ko si nenehno v pogonu, lahko hitro pozabiš." Ob začetku jemanja zdravila je občutil nekaj stranskih učinkov, kot sta slabost in utrujenost, ki pa sta minili. Na polletnih pregledih na infekcijski kliniki preverijo krvno sliko ter stanje ledvic in jeter. "Če bi bila kakršna koli odstopanja, bi zamenjali terapijo," je dejal.

"Tako z osebnim zdravnikom kot infektologom imam zelo dobre odnose. Imam tudi osebno številko infektologa in če kdaj kaj potrebujem, lahko z njim vedno vstopim v stik," opisuje izkušnje z zdravstvenim sistemom. Za potrebno kirurško odstranitev zoba pa je bil naročen zadnji na vrsti. "To je še vedno del stigme, ampak bolje, da te po nekih zastarelih protokolih vzame zadnjega na vrsti, kot da me na licu mesta zavrne zaradi neupravičenega razloga."

Ocenjuje, da je spolnost še vedno tabu tema tudi v pogovoru z osebnim zdravnikom. "To je izgubljena priložnost. Če si odkrit do osebnega zdravnika, lahko v primeru simptomov posumi in ustrezno ukrepa." Za diagnozo vedo njegova mama in prijatelji, pa tudi znotraj skupnosti. "Svojega statusa niti ne skrivam. Če me nekdo vpraša, mu to tudi povem," je še dejal.

Stigma žal ostaja

Po njegovem mnenju se načeloma ve, kako se bolezen prenaša, manjka pa osveščenosti, da zdravljena oseba hiva ne more prenašati naprej. "Treba je verjeti znanosti, ne pa lastnim predsodkom." Z dostopnostjo do učinkovitih zdravil je okužba z virusom hiv ob pravočasni diagnozi danes popolnoma obvladljiva bolezen. Pri uspešnem zdravljenju virus ni prenosljiv, a stigma do bolnikov v družbi ostaja. 

Število prenosov z mater na otroke se zmanjšuje     

V Sloveniji so na leto v povprečju na novo diagnosticirane od ena do tri okužbe z virusom hiv na 100.000 prebivalcev, kar letno pomeni med 40 in 50 novih diagnoz, je izpostavil Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. V povprečju na leto umre od en do pet bolnikov z aidsom, ker zdravnika obiščejo prepozno ali pa so prenehali z zdravljenjem.

Hiv je obvladljiva bolezen, a je zdravila treba jemati do konca življenja. Zdravljenje je najbolj uspešno ob zgodnji diagnozi, ravno ta pa je eden ključnih izzivov boja proti aidsu v Sloveniji. Delež poznih diagnoz v Sloveniji namreč ostaja visok, a se počasi zmanjšuje, je opozoril. Še pred petimi leti je bil več kot 50-odstoten, pri četrtini bolnikov je bil razvit že aids. Do danes jim je z informiranjem splošne javnosti in skupin, kjer se bolezen pojavlja v največji meri, ta delež uspelo spraviti na okoli 40 odstotkov, aids pa je diagnosticiran le še pri 15 odstotkih bolnikov.  

V Sloveniji živi med 200 in 300 posameznikov, ki ne vedo za okužbo

Težava še vedno ostaja tudi prepoznavanje oseb, ki ne vedo za svojo okužbo. Po ocenah jih je v Sloveniji med 200 in 300. Tudi zato na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pozivajo k testiranju ob vsakem dvomu na okužbo, je poudarila Evita Leskovšek z NIJZ. Mnogi s testiranjem namreč odlašajo tudi zaradi strahu pred diskriminacijo in stigmo v družbi, ki je po izkušnjah sodelujočih na omizju še vedno prisotna.

Mitja Ćosić iz društva Legebitra je izpostavil, da osebe s hiv diskriminacijo pogosto doživijo v zdravstvenem sistemu. V drugih socialnih okoljih osebi ni treba razkrivati diagnoze, v zdravstvu pa je ta na takšen ali drugačen način razkrita, je pojasnil. Pozna primere, ko so bili bolniki zavrnjeni, njihov hiv status razkrit pred polno čakalnico ali pa je bil zapisan na temperaturnem listu, vsem na ogled.

Kot je poudaril, je to protizakonito, saj zakon o pacientovih pravicah zagotavlja pravico do varstva osebnih podatkov in enakopravne obravnave. Letos je bil tudi prvi bolnik s hiv uspešen s tožbo proti zdravstvenemu delavcu, ki ga zaradi okužbe s hiv ni želel obravnavati, nevladne organizacije in stroka pa so dosegle omejitev dostopa podatkov o izdanih zdravilih za zdravljenje hiva.

Mladi premalo vedo o spolnosti

Glede na to, da je vsak peti 15-letnik že spolno aktiven, je izobraževanje o zdravi in varni spolnosti treba začeti že zgodaj, pa je poudarila Tanja Povšič iz programa Mladi, zdravi in ozaveščeni Mestne zveze prijateljev mladine Ljubljana. Na delavnicah varne spolnosti, ki jih izvajajo v srednjih šolah, opažajo, da je tema spolnosti med mladimi še vedno tabu. "To nam daje smernice, da je treba vztrajati," je še dejala.

Kako se z najstniki pogovarjati o kočljivih temah?

Poudarja, da si mladi želijo in potrebujejo strokovno neoporečna znanja. Tudi raziskave NIJZ so pokazale, da bi mladi, če bi imeli več informacij, počakali s prvim spolnim odnosom in morda tudi na drugega partnerja. Večjo vlogo pri preventivi bi po oceni Povšičeve lahko odigrali tudi starši, ki z otroki, običajno dekleti, govorijo predvsem o kontracepciji, ne pa tudi o preprečevanju prenosa spolno prenosljivih okužb. Tudi v šolskih učnih načrtih vsebine spolne vzgoje niso sistematično urejene in večinoma temeljijo na entuziazmu posameznih učiteljev, sta še opozorili Povšičeva in Leskovškova.