Zakaj si se odločila, da boš prostovoljka na mednarodnem festivalu Igraj se z mano? Imaš zelo rada otroke? Si drugače kako povezana z malčki?

Za delo na mednarodnem festivalu Igraj se z mano sem se odločila pred štirimi leti, ko sem v sklopu študija morala opravljati obvezno prakso. Takrat sem dobila informacijo, da festival išče prostovoljce. To se mi je zdela odlična priložnost, da opravljam prakso v smeri, ki mi je zelo blizu, kjer imam svobodo, da sem ustvarjalna in da delam v prvi vrsti z otroki. Povod je bila praksa. Ta festival se mi zdi svojevrsten. Tu se čuti zelo posebno energijo, ki jo pri drugih dogodkih nisem čutila. Zdi se mi neverjetno, kako lahko otroci iskreno uživajo, se sprostijo, se igrajo, se med seboj povežejo in spoznavajo. To mi je najbolj fascinantna stvar in zato po štirih letih še vedno vztrajam.

Kako poskrbiš za animacijo? Se igrate kakšne posebne igre?

Že v srednješolskih letih sem delala z otroci, ker sem se ukvarjala tudi z lutkovnim gledališčem. Zato mi je animacija otrok zelo blizu. Na festivalu sem začela kot pripovedovalka pravljic z japonsko tehniko 'kamišibaj'. Najprej sem pravljico pripovedovala na leseni klopci. Naslednje leto sem imela indijanski šotor, ki je poskrbel za magično vzdušje. V njem so se vsi počutili kot indijanci, saj sem pripovedovala tovrstne pravljice. Na festivalu imamo številne animatorje, ki so zadolženi za to, da otroke napotijo k različnim delavnicam. Cilj je, da so vse približno enako obiskane. Moram pa reči, da je bil šotor sredi Kongresnega trga magnet za otroke sam po sebi. Predvsem za mlajše, stare okoli šest ali sedem let. Vse je odvisno od pristopa, ki ga ubereš. Ne pogovarjam se isto z otrokom, ki je star šest, ali s tistim, ki ima deset let. Petnajst let izkušenj iz lutkovnega gledališča se pozna pri delu z otroci.

Kako to, da si za pripovedovanje pravljic uporabila japonsko tehniko 'kamišibaj'?

Japonsko tehniko 'kamšibaj' mi je pokazal mentor, ki so mi ga prvo leto na festivalu dodelili za vodenje skozi celotni proces. To je bil Boris Kanonenko, ki je tudi lutkar. Boris mi je predstavil 'kamišibaj' in me naučil, kako pravljico pripovedovati na magičen način. To je odlična tehnika za pripovedovanje zgodb, ker zahteva zelo malo številčno občinstvo. Festival je narejen tako, da otroci krožijo med dvema odroma in se vmes ustavljajo na delavnicah. Na teh je ponavadi prisotnih od pet do deset otrok. 'Kamišibaj' je lesena škatla, ki ima spredaj tri vratca. Vratca odpreš, ko začneš pripovedovati zgodbo. Znotraj imaš narisane risbe. Deset oziroma petnajst minutna pravljica je razdeljena na deset fotografij, ki povzemajo eno sceno. Med pravljicami z vratci menjuješ scene. Če želiš otroku pripovedovati pravljico, da jo bo 'požiral', potem je 'kamišibaj' pravo orodje za tovrstno početje.

Kakšna čustva te prevevajo, ko delaš z otroki? Je težko 'krotiti' navihane malčke s posebnimi potrebami?

Fantastična. Za mene je delo z otroci energijska bomba. Zdi se mi, da mi dajo veliko več kot dam jaz njim. Njihove pristne reakcije me opomnijo na to, da je življenje le igra. Dajo mi pozitivno spodbudo za vse stvari, ki se jih v življenju lotim. Delo z njimi mi daje nauke in me opominja na stvari, ki so zares pomembne. Otrok, ki je nasmejan in uživa, je magnet za nasmeh. Če so srečni, se počutim odlično. Ne morem podati enoznačnega odgovora, če jih je težko ’krotiti’. Pri skupinah je vedno tako, da ti lahko posameznik zruši celotno dinamiko skupine, če ne znaš pravilno pristopiti do njega. Sem se pridejo otroci igrati. Igra je najboljša metoda, da se ljudje sprostijo in si dovolijo biti to, kar so.

Vsako igro animatorji prilagodite otrokom na festivalu?

V dvanajstih letih, kolikor traja festival, se je izoblikoval nabor delavnic. Na dan je denimo 60 delavnic, 50 jih izvajajo zunanji izvajalci. To so različne organizacije, ki morajo izvesti inkluzivne delavnice. To pomeni, da premagujejo stereotipe na različne načine. Igre prilagajamo otrokom na delavnicah. Vzemimo za primer igro Zadeni tarčo. Ponavadi jo igra ena oseba, ki z žogo cilja tarčo. Mi jo prilagodimo na tak način, da bosta tekmovali dve ekipi. Ocenjevali bomo športni duh. Točke ne bodo prvo vodilo. Poudarek je na ’fairplayu’, ne na tekmovalnosti. Ocenjevalci dajejo točke po svoji presoji, ne držijo se le pravil. Glavna stvar je, da se otroci med seboj povežejo, da so strpni drug do drugega in da se ob sodelovanju dobro počutijo. Vedno se trudimo pripeljati nove osebe in stremimo k temu, da je festival vsako leto boljši.

Kakšni so občutki otrok na festivalu? So presrečni in si želijo še več takšnih dogodkov?

Mislim, da se imajo izjemno lepo. Ko urejam Facebook stran Igraj se z mano, pred festivalom dobivam razna pozitivna sporočila od članov festivala iz prejšnjih let. Večinoma pišejo, da jim je dogodek ostal v lepem spominu in da se ga bodo z veseljem ponovno udeležili. Dogodek izjemno veliko pomeni otrokom s posebnimi potrebami. Vsi, ki se aktivno udeležijo festivala, odidejo domov z neverjetnim občutkom, ki jim ostane za vedno.

V čem najbolj uživajo? So jim igre, ki se jih igrate, poznane?

Mislim, da gre za skupek vsega. Otroci s posebnimi potrebami imajo drugačen občutek kot ostali. Na festivalu lahko širni publiki pokažejo, da zmorejo veliko stvari. Ta dogodek jim predstavlja zelo pomembno stvar v letu. So v pomoč organizacijski ekipi (logistika, pr, fotografija, peka palačink). Nekateri v paru s prostovoljci vodijo delavnice. Drugi se tega lotijo kar sami. Vključeni so v vsa področja festivala. Za delo le otroci s posebnimi potrebami na celotnem festivalu prejmejo plačilo. Otroci brez posebnih potreb ne rabijo biti v šoli, igrajo se na odru, spoznajo nove prijatelje in se imajo prijetno.

Se otroci s posebnimi potrebami na festivalu uspešno povezujejo z drugimi ljudmi – sovrstniki, učitelji, animatorji…? Ali jim pomagate, če so sramežljivi in se ne znajdejo v množici otrok, pedagogov in preostale populacije?

Da. Delavnice so inkluzivne, kar pomeni, da otroke na nek način spodbudijo oziroma prisilijo k povezovanju in timskemu delu. Glede sramežljivosti jim seveda pomagamo. Zaradi tega imamo posebno ekipo animatorjev, katera skrbi za obiskanost delavnic. Njihova naloga je, da pospremijo sramežljive otroke na delavnice, katere si želijo obiskati. Naš program je tako široko zasnovan, ker želimo za vsakega nekaj najti.

Meniš, da na festivalu dobro uspeva mednarodno povezovanje? Na kakšen način? Kdo vse bo prišel iz tujine letos?

Vsekakor. V dvanajstih letih nam je uspelo festival spraviti tudi v tujino. Zgodil se je na Poljskem, Norveškem, v Črni Gori, na Hrvaškem, skratka po celi Evropi. Trudimo se navezovati stik s čim več partnerji v tujini. Vsako leto pridejo tudi oni izvesti delavnico na festival v Slovenijo. Strigla sem se pri partnerjih iz Srbije, ki že veliko časa vodijo na našem festivalu frizersko delavnico. Prvi dan festivala je nastopil naš ambasador iz Srbije Branimir Osič, EVS prostovoljci in tako dalje. Trudimo se, da festival čim bolj globalno in lokalno razširimo. Poletni festival je letos poleg Ljubljane prisoten tudi pri Radljah ob Dravi in v Črnomlju. Po celotni Sloveniji poteka tudi Bodi športnik, Bodi umetnik in Bodi popotnik. Te potekajo na različnih lokacijah. V tujini festival poteka na enak način kot v Sloveniji. Bistvo je, da je dogodek inkluziven. Poteka povezovanje z različnimi organizacijami, vkjučevanje otrok s posebnimi potrebami in vseh generacij ljudi. S partnerji se povežemo in jim predstavimo koncept. Če jim je všeč, jim pri izvedbi nudimo popolno podporo in jih po možnosti tudi obiščemo s kakšno svojo delavnico. Iz tujine bo prišlo ogromno različnih ljudi. Težko vse naštejem. Poglejte si program na naši spletni strani: igrajsezmano.eu

Trenutno poteka že 12. Mednarodni festival Igraj se z mano. Meniš, da je v vseh teh letih vplival na družbo, da so bolj odprti do ljudi s posebnimi potrebami?

Že na samem festivalu je možno zaznati povezovanje z ljudmi. Vizija festivala je zelo močna in cilj je zelo jasen. Z vodjo festivala sva se pogovarjala o tem, koliko je v dvanajstih letih viden napredek. Ko smo začeli, je bilo najbolj zanimivo pogledati mimoidoče. Niso vedeli, za kaj se gre, videli pa so otroke na vozičku. Držali so se ob strani in šli mimo. Na festival se niso vključili. Ko se danes sprehodiš, vidiš, da ljudje plešejo na glasbo, ki se dogaja na odru. Pridejo pogledati delavnice. Festival so pozitivno sprejeli. Veliko vlogo so pri tem odigrali tudi mediji. Stvar so podprli in pomagali širiti dogodek. Mediji so imeli na začetku enako težavo kot mimoidoči. Zdaj se le še vzpenjamo in rezultati so vidni. Najbolj pomembno mi je, kako festival vpliva na otroke. Na licu mesta vsako sekundo vidiš, kako se odpirajo. To je stvar, ki najbolj šteje. To mi daje upanje. Dobivam občutek, da počasi postajajo samostojni, kar je za njih velik izziv. Letos sem govorila z veliko izvajalci. Vse sem vprašala, če se igrajo. Pritrdili so mi, saj menijo, da je življenje velika igra. Če se pozabimo igrati, pozabimo živeti.