"Dobrodelnost ne bi smel biti posel", "Dajati pomeni resnično živeti", "Bodi pristen in iskren človek", so besede Ane Lukner Roljič, podjetnice, inspiracijske predavateljice in ustanoviteljice Anine zvezdice. Poleti je postala mamica sinčku Jacksonu in zdaj še bolj čuti stiske. Čuti z otroki, z mamicami samohranilkami, z družinami, z osamljenimi ostarelimi. Izredno veliko ji pomeni delo z otroki, "saj so naša prihodnost". Sin Jackson, ki mu pravi mala zvezdica, ji daje dodaten zagon in energijo, prostovoljce pa ob prihodu v skladišče pozdravi s poljubi in objemi.

Kdaj in zakaj ste ustanovili Anino zvezdico?

1. januarja 2020 bo Anina zvezdica praznovala 10 let in 1. januarja tudi jaz praznujem rojstni dan. Pred 10 leti sem razmišljala, da bi tudi sama želela biti del dobrodelne zgodbe, ker sem bila tudi sama vzgajana v duhu, da je treba pomagati in biti sočuten. Za rojstni dan sem povabila prijatelje, rekoč, da ne želim praznovati in imeti zabave, temveč hočem narediti nekaj dobrega. Pozvala sem jih, naj prinesejo nekaj hrane od doma. In posledica je bila, da smo lahko že takrat s skupnimi močmi pomagali 37 družinam.

Obenem sem bila tudi sama na dnu. Začenjala sem svojo prvo podjetniško zgodbo in žal sem naletela na tuje investitorje, ki se niso držali dogovora. Zato sem na koncu ostala brez vsega in istočasno je moja mama hudo zbolela za redko obliko hitro napredujoče demence. Vse je bilo na kupu in res sem bila v hudi stiski.

Ampak po mojem mišljenju najbolj zrasteš, ko si najbolj na dnu, če si le dopustiš, da se te sama preizkušnja res dotakne. Takrat sem si dopustila in vse je bila pomembna lekcija zame. Ogromno sem se naučila in odločila, da se bom vedno zanašala nase, da si želim biti neodvisna in da moram graditi svojo zgodbo, za katero stojim. Danes je situacija popolnoma drugačna. Imam svojo vizijo, delujem na več področjih in vsak dan znova sem hvaležna, da lahko ustvarjam in da je vse to moj način življenja.

Kako pa lahko mi pomagamo preko Anine zvezdice?

Lahko darujete hrano v naše skladišče, v naše izpostave, v vozičke v trgovini. Imamo tudi različne akcije, ko sodelujemo z različnimi podjetji, nato pa lahko kupite njihove izdelke in darujete na tak način. Hrano zbiramo v šolah, v podjetjih, ob praznovanjih rojstnih dni, zbirali smo tudi šolske potrebščine. Nešteto različnih modelov je in vsi so popolnoma preprosti.

Bistvo Anine zvezdice je, da ne zbiramo denarja, temveč hrano z daljšim rokom uporabe. Vsi smo prostovoljci in pravimo, da je Zvezdica naš najbolje porabljeni prosti čas. Motiv Anine zvezdice ni le pomoč družinam v stiski, ampak je tudi povezovanje ljudi, prebujanje pravih vrednot, delovanje iz ljubezni in sočutja, ne ega. Postali smo pravi ''movement'' in menim, da smo postavili nove temelje na področju dobrodelnosti, ki predstavlja popolno transparentnost. Charity je namreč na globalnem nivoju postal velik "business" (posel, op. a.) in temu odločno nasprotujem ter bom naredila vse, kar je v moji moči, da to spremenim.

Komu in kako pomagate?

Imamo oblikovano lastno bazo pomoči potrebnih družin in posameznikov, saj želimo, da pride pomoč resnično do pravih upravičencev, z njimi želimo tudi vzpostaviti prijeten odnos. Zato žal sodelujemo le z redkimi Centri za socialno delo, saj menim, da njihove baze družin niso čisto verodostojne in tako, po lastnih izkušnjah, kar nekaj družin prejema socialno pomoč, a si je ne zasluži, hkrati pa ogromno družin ne prejema te pomoči, pa bi si jo še kako zaslužile.

Tako gradimo svojo bazo. Lahko se prijavite neposredno pri nas, podatke zbiramo tudi "od ust do ust". Lahko se obrnete na nas, če poznate koga, ki bi potreboval pomoč. Hrano zbiramo v več kot 300 slovenskih šolah in v šolah vedo, kdo je ogrožen, pa tudi v Slovenski vojski, na policiji, v gasilskih združenjih. Sodelujemo z inštitutom Soča, kamor včasih pridejo bolniki brez kozmetike in nimajo niti zobne ščetke. Pogovarjamo se z medicinskimi sestrami v zdravstvenih domovih, zaposlenimi v podjetjih. Povedo nam, če poznajo nekoga, ki bi mu lahko pomagali. Tako smo razvili svojo bazo, ki jo vzdržujemo in še nadgrajujemo.

Tudi pomoči potrebni lahko pridejo k nam v naša skladišča, bodisi sami bodisi v njihovem imenu nekdo drug. Ljudem v odročnih krajih pošljemo darilne kartice, veliko pomoči sami razvozimo. Ker si med seboj pomagamo, je vse lažje, izpostave pa imamo tudi v Zasavju, Prekmurju, na Gorenjskem in v Kamniku z okolico. Delamo ob prostem času, po službi, prostovoljno in zvezdici namenimo ogromno časa. Mi veselega decembra ne bomo preživeli na stojnicah, samo enkrat se bomo šli vsi malo sprostit, sicer pa bomo veliko časa preživeli v naših skladiščih in pomagali ljudem. To je za nas najlepši občutek. Zvezdice smo res enkratna ekipa in vsem sem hvaležna za tako predanost, pomoč in ljubezen. Naša ekipa je res prava, vsi smo tudi veliki prijatelji.

Koliko ljudi se dnevno obrne na vas?

Oh, okoli 150 ljudi, in ne samo po elektronski pošti in po telefonu, temveč prejmemo tudi pisma, napisana na roke. Ljudje se sami oglasijo pri nas, nam pustijo sporočila, če nas takrat ravno ni. In njihove zgodbe so težke. Zelo se me dotakne, ko otroci v pismu zapišejo, kako bi radi pomagali mamici, kako sta sama z mamico ... Ko vidiš, da otrok čuti stisko tako močno, da sam prevzame pobudo ... Veliko se na nas obračajo mamice samohranilke in žrtve nasilja. Veliko je bolnih, ki zaradi bolezni ne morejo delati. Težko je brati tudi zgodbe starejših, ki so delali vse življenje, a ne morejo preživeti s pokojnino, kaj šele, da bi kaj kupili sebi ali vnukom. Veliko jih je na stara leta samih, kar je po mojem mnenju ena najhujših stvari v življenju.

Poleti ste tudi sami postali mamica. Že prej so se vas močno dotaknile zgodbe o pomanjkanju, revščini, stiski ... Kako pa vse zdaj doživljate še kot mama?

Že prej smo skupaj s prostovoljci ogromno prejokali ob žalostnih zgodbah in kot mama vse doživljam še bolj intenzivno. Zdaj, ko imam fantka, se še pogosteje vprašam, kako družinam sploh uspe preživeti. Res mora biti grozno, ko ne moreš veliko nuditi otrokom in upam, da nikoli ne bomo v taki situaciji. Čeprav bi se morali zavedati, da se lahko hitro zgodi vsakomur od nas.

Zanimivo je, da je že bila v stiski večina ljudi, ki zdaj pomaga. Tudi sama sem bila ob začetkih Anine zvezdice na dnu in zato se lažje poistovetim s pomoči potrebnimi. Namreč, ubogi so ljudje, ki ne poznajo resničnih razmer in ki jih vodi ego. Jaz pravim "dajati pomeni živeti" ... ko lahko nekaj daš in ko lahko nekoga osrečiš.

Ogromno narediš, če se samo nekomu nasmeješ ali ga objameš. Zavedati se moramo, da si še vedno človek, če si ogrožen in če si v stiski. Nisi nič manj vreden. Vsi smo krvavi pod kožo, na svet pridemo in z njega odidemo brez vsega.

Je empatije po vaših opažanjih čedalje več ali čedalje manj?

Opažam, da je v Sloveniji čedalje več gibanj, oblik pomoči. Eden od namenov Anine zvezdice je bil tudi združiti ljudi in obuditi vrednote, da je treba biti sočuten, da je treba pomagati. Še vedno pa so ljudje, ki živijo v prepričanju, da je revščina daleč, da se vse dogaja stran od nas. Čeprav je ogromno žalostnih zgodb že samo tukaj, v Ljubljani.

Česa pa se v čedalje bolj potrošniškem svetu najbolj razveselijo pomoči potrebni, predvsem otroci? In hkrati, česa jih je strah, česa se bojijo?

Od njih se lahko ogromno naučimo. Ne morete si predstavljati, kaj nekomu pomeni liter mleka, čokoladni namaz, piškoti za otroka. Spominjam se družine iz Ljubljane. Mamica in očka sta delala za isto podjetje, ki je šlo v stečaj, zato sta čez noč ostala brez službe. Nista imela svojcev, ki bi jim lahko pomagali, in že prej sta zaradi nizkih dohodkov živela iz meseca v mesec. Približno devet mesecev sta bila v težki situaciji in pomagali smo. Zdaj sta spet v službah in onadva prinašata hrano k nam za druge pomoči potrebne. Ampak nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se me je zelo dotaknil. Takrat, ko sta bila v stiski, smo se pogovarjali tukaj v našem skladišču, jaz sem pa njunemu sedemletnemu sinčku dala vrečko, rekoč, naj si nabere sladkarij iz zabojčka. Ni ga bilo kakih 10 minut in nazaj je prišel z eno liziko ...

Resnično se lahko ogromno naučimo od njih in tudi zahvalijo se na izjemno lep način. Imamo gospo, ki nam izdela venčke, gospoda, ki piše pesmi. Spečejo nam piškote, ena gospa varčuje "evrček na evrček", da nam lahko vsake toliko prinese skutno torto. Zelo so hvaležni ... ko te objamejo in ko iz njihovih oči razbereš hvaležnost in srečo ... vse odtehta. Zato pravim "dajati pomeni zares živeti".

Obenem sem prepričana, da sploh ne bi smeli dopustiti, da se nekdo znajde v taki situaciji. Vsi bi morali dostojno živeti. Namreč, tudi kot podjetnica stalno poslušam o gospodarski rasti ... Kje, kako, če imamo toliko več pomoči potrebnim? Nekaj ni v redu, ne deluje.

Da, ste tudi podjetnica. S čim se še ukvarjate?

Kot svobodnjakinja svetujem v nekaj podjetjih v Silicijevi dolini in pomagam priti drugim v Silicijevo dolino, kjer poznam veliko ljudi, saj sem tam že polovico svojega življenja, tam sem prav tako naredila celoten študij (dobila sem športno štipendijo za tenis). Predavam kot inspiracijska predavateljica, med drugim sem predavala tudi na Stanfordu in drugo. Z možem ustvarjava zgodbo podjetja, enega vodilnih na svetu za plačevanje s kripto valutami, tudi tukaj sem v vlogi svetovalke. Z možem veliko stvari delava skupaj in veliko vsak zase. Vedno se podpirava ter sva drug drugemu hkrati največji kritik. Drugače pa počasi delam na mojem življenjskem projektu, ki ga še ne morem javno razkriti. Lahko pa napovem, da bo popolnoma spremenil način dobrodelnosti na globalnem nivoju. Dobrodelnost je namreč postala, kot sem že omenila, velik posel in jaz si jo želim znova narediti transparentno s pomočjo najnovejših tehnologij.

Kako pa vse usklajujete - materinstvo, podjetništvo, dobrodelnost?

Zame se po rojstvu Jacksona ni kaj dosti spremenilo, razen tega, da sem dobila "moj največji zaklad". Že med nosečnostjo sem bila zelo aktivna, kar je verjetno čutil tudi otroček v meni. Oba z možem sva deloholika, stalno se nama nekaj dogaja, ne moreva biti pri miru. In kmalu po porodu sem spoznala, da ne bom zadovoljna in srečna, če se bom popolnoma spremenila, če bom eno leto "samo mama". Po pogovoru z možem in drugimi bližnjimi sem spoznala, da moram biti srečna, saj bo tako tudi otrok srečen.

Zdaj skušam vse usklajevati in biti še bolj učinkovita. Mojemu načinu življenja se je prilagodil tudi Jackson, ki je verjetno tudi zato tako srčen, srečen in nezapleten. Imam tudi srečo, da ponoči spi (potrka, op. a.). Povsod ga jemljem s sabo, tudi na mnogo sestankov (smeh). Ko sem doma, pa se mu skušam v celoti posvetiti, čeprav z njim v naročju napišem tudi kakšno elektronsko sporočilo ali opravim kakšen telefonski klic. Drugače pa hodiva na sprehode, plavava, telovadiva, poslušava glasbo, veliko mu govorim angleško in tako naprej. Seveda pa čim več časa prežimo skupaj tudi kot mlada družinica in to so trenutki, ki jih najbolj cenim.

V ZDA je nekaj popolnoma normalnega, da se mamice po porodu hitro vrnejo v službo, tam porodniška traja namreč le štiri mesece. V Sloveniji pa morda še vedno velja, da si ''slabša'' mama, če si prehitro znova v pogonu oz. jaz sem nekajkrat to začutila sama, ko sem tu povedala, da sem, kljub vlogi mamice, aktivna tudi na drugih področjih. Verjetno sem malo drugačna od večine slovenskih mamic in morda me lahko razumejo samo mame, ki so mi podobne. Jaz si lahko sama razporedim čas, ker sem na svojem in sem svobodnjakinja, in se lahko tudi med "porodniško" posvetim tako družini kot tudi poslu in dobrodelnosti. Vse našteto živim in to je moj življenjski stil. Vedno znova sem hvaležna za vse to. Zavedam se, da se lahko marsikaj v trenutku spremeni.

V Silicijevi dolini, ki je moj drugi dom, je tudi popolnoma normalno, da delaš veliko stvari naenkrat, da si aktiven na več področjih. To je velik plus. V Sloveniji je drugače in velikokrat se počutim drugačna. Žalostno je dejstvo, da mnogo ljudi misli, da je Anina zvezdica naša služba oz. da ni normalno, da imam jaz tako poslovno kot tudi v prostem času dobrodelno pot. Pri nas pogrešam mentaliteto Silicijeve doline – odprtost, pozitivnost, sproščenost, privoščljivost. Vedno pravim, da smo Slovenci sami sebi največja ovira in to je žalostno. Tako malo nas je in absolutno nismo tam, kjer bi morali biti že zdavnaj.

Kakšne vrednote upate, da boste prenesli na sinčka?

Verjamem, da že naša družina pooseblja vrednote, v katere verjamemo, in mislim, da jih Jackson že živi, da so mu bile že položene v zibelko. On je naša mala zvezdica. Oba z možem si želiva, da mu bova predava čim več najine ljubezni in izkušenj. Zanj si predvsem želim, da bi v življenju počel, kar ga bo veselilo, da bo užival, da bo srečen ter da si bo kasneje tudi sam ustvaril družino. In da se bo znal postaviti zase, ampak ne na aroganten način ... da bo zdravo samozavesten. Želim si, da bi bil sočuten, pošten, da bi svet gledal skozi ljubezen in ne skozi ego. Vedno pravim, da bi bilo vse lepše in enostavnejše, če bi ljudje vklopili srce in izklopili ego.

Kaj si vi želite za praznike in kaj sporočate ljudem?

Želim si, da bi pomagali čim več družinam in da bi morda še več časa preživela v krogu svoje družine, saj mi to daje zagon za naprej. Trenutki, ko smo skupaj, so najlepši. Že 10 let se ne obdarujemo, vse, kar bi namenili za darila, damo za Anino zvezdico.

V materialnem in potrošniškem svetu je čedalje manj hvaležnosti. Kako hvaležni pa so otroci, ki nimajo veliko?

Družine v socialni stiski so praviloma zelo povezane, starši se, po naših izkušnjah, ogromno ukvarjajo z otroki. Medtem čedalje več staršev spodbuja otroke k dobrodelnosti, pa tudi otroci sami dajo pobude, ko včasih tudi sami pozovejo, da želijo za rojstni dan zbirati za Anino zvezdico. Delujemo v več kot 300 slovenskih šolah in leta 2017 so bili naši otroci Junaki leta na POP TV.

Na šolah, kjer delujemo, imamo zelo dobre rezultate. Otroci se ne obmetavajo s hrano, se ne norčujejo iz sošolcev. Ravno na otrocih moramo graditi, saj so naša prihodnost, in zelo sem ponosna, da delamo z otroki. Veliko pa je seveda tudi otrok, ki ne občutijo stiske drugih, pri čemer je precej odvisno od vzgoje. Vendar, zavedam se, da se otroci razveselijo daril, in seveda je prav, da jih dobijo, če jim jih lahko damo. Hkrati pa je prestopilo zdrave meje spodbujanje brezglavega potrošništva, ko ne vemo, kaj dejansko potrebujemo. In hitro smo lahko zavedeni.

Po drugi strani so prazniki lahko grozni ... Za družine v stiski je december lahko najtežji mesec v letu. Še posebej kot mamica se sprašujem, kako mamica razloži svojima otrokoma, da letos pod smrečico ne bo ničesar. Res je hudo zaradi pritiskov, otroci v šoli so veseli, ker so dobili darila, ker so šli na počitnice, ker so dobro jedli ... Njeni pa niso dobili nič. Res je težko. Ampak ... Otroci so tako nepokvarjeni in dojemljivi. Hitro jim je marsikaj jasno in velikokrat oni podpirajo starše. Otroci, ki živijo v stiski, so bolj hvaležni. In v družini imajo praviloma lepe odnose, spoštujejo starše.

Po mojih opažanjih je zelo pomembno, da otroku privzgojiš delovne navade. Da bo vedel, da je treba v življenju delati, da je delo vrednota. Hkrati je nujno potrebno podpirati otrokov talent in timsko delo. Med delom z otroki in odraslimi opažam, da so eni zelo samoiniciativni, imajo ideje in izkoriščajo vse dane priložnosti, po drugi strani pa je ogromno apatičnosti, ko ne vedo, kaj bi delali oz. kdo sploh so. Sama stojim za svojo življenjsko filozofijo Truhoma (True and Honest Mankind), ki pomeni "pristen in iskren človek". Verjamem, da če si tak sam do sebe, lahko dosežeš svoj najvišji potencial.