Anja Osterman, slovenska kajakašica na mirnih vodah in olimpijka, se je skupaj s partnerjem Alanom Apolloniem, nekdanjim reprezentantom v sprintu na mirnih vodah, avgusta lani razveselila sina Arija. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako je potekala nosečnost, ki je sovpadala s pripravami na reprezentanco, kdaj se je po porodu vrnila nazaj na treninge in na kakšen način je sinček vnesel spremembe v njen vsakdan. Vabljeni k branju. 

Nosečnost te je nekoliko presenetila, saj se je zgodila tik pred pripravami za reprezentanco. Kako si to sprejela, s kakšnimi občutki si se soočala? 

Nosečnost sem sprejela zelo dobro. Sem bila presenečena, ker ni bila načrtovana, a mislim, da je bilo tako usojeno. Da si želim biti mamica, sem povedala že pred leti, saj sem si to res želela. V bistvu sem si tega želela takoj po olimpijadi, ampak takrat še nisva imela svojega stanovanja, potem pa se je v letu 2022 nekako vse poklopilo, kupila sva svoje stanovanje, se zaročila, imela sem dejansko najboljšo športno sezono, saj sem kar sedemkrat stala na stopničkah na svetovnih prvenstvih in svetovnih pokalih, pa tudi na evropskih prvenstvih, tako da mislim, da nama je bila ta nosečnost res usojena. 

Kar je bilo zanimivo pa je to, da prva dva meseca nisem vedela, da sem noseča. Sicer zdaj, ko pomislim za nazaj, bi morala znati prepoznati nekatere znake. V bistvu bom rekla tako - nekatere znake sem prepoznala, ampak sem si zatiskala oči in nekako nisem in nisem želela narediti testa nosečnosti, saj sem vedela, da če bo test pozitiven, se bo moja celotna športna kariera v naslednjem letu spremenila in sem si nekako zanikala, da sigurno nisem noseča, čeprav so nekateri znaki kazali na to. 

Tudi stanovanje sva si ravno opremljala in je bilo zanimivo, da sva otroško sobico pustila za na konec, nekako, da jo bova rabila šele čez nekaj let in spomnim se, kako sem se šalila 'Uu, mogoče pa jo bova morala nekoliko prej dokončati,' in glej ga zlomka, jaz sem bila ves ta čas noseča in na koncu je bilo tako, da me je moj partner prepričal, da sem naredila test pred samim novim letom in seveda je bil pozitiven in lahko rečem, da sem bila v tistem trenutku zelo vesela kot oseba, kot bodoča mamica, a kot športnica sem bila na nek način zadržana, v smislu, da sem se začela spraševati, kaj to pomeni za mojo kariero in naslednje leto, kako bomo zmogli, družina plus tekmovanja, kako se vrniti nazaj v sam vrh kajaka ... tako da ja, sigurno so mi po glavi hodila vprašanja kaj zdaj, kako naprej. Tako da lahko rečem, da sem bila nekoliko razdvojena, kot oseba sem bila neizmerno vesela, kot športnici pa so se mi porajala raznorazna vprašanja, kako naprej.

Priprav si se nato udeležila v četrtem mesecu nosečnosti in treninge oddelala brez kakršnega koli popuščanja. Si imela pri tem podporo bližnjih ali je bil morda kdo zaskrbljen zaradi napora in treniranja kljub nosečnosti? 

Že v samem začetku sem imela veliko podporo partnerja. Nekako sva se že prej pogovarjala in se oba zavedala, da ko si bova ustvarjala družino, bom jaz še naprej trenirala, kar je pomenilo, da bova dejansko vso najino energijo vložila v to, da lahko še nekaj let tekmujem, tako da sva vedela, da se bo najbolj od vseh moral žrtvovati on, da bo veliko časa čuval otroka in porabil ves dopust za te namene, a o tem sva se veliko pogovarjala, še preden je do tega zares prišlo, tako da sva vedela približno, kaj naju čaka. Imela pa sem tudi veliko podporo družine, vsi so bili neizmerno veseli, hkrati so se zavedali, da se bom hitro vrnila nazaj in da si želim ostati v kajaku. 

Lahko pa rečem, da mi je bilo najtežje to povedati trenerjem, saj so moji rezultati kazali na to, da bom imela zelo dobro sezono tudi leta 2023, kar je pomenilo, da bi na svetovnem prvenstvu imela visoko kvoto, vsaj tam prvih šest vodilnih mest, kar je pomenilo, da bi morala biti zelo dobro pripravljena in zato mi je bilo njima zelo težko povedati, da sem noseča in mislim, da sta bila oba trenerja šokirana, ampak sta nosečnost zelo dobro sprejela in sta vedela, da se bom vrnila zelo hitro. 

Na priprave sem se odpravila tretji mesec nosečnosti, torej to je bilo februarja, o tem sem se seveda posvetovala z ginekologom, ki mi je dal zeleno luč, da lahko treniram normalno naprej. Predlagal je, da prisluhnem svojemu telesu, ki mi bo samo pokazalo, kdaj bi morala intenzivnost treningov nekoliko znižati, tako da sem se na priprave odpravila zelo sproščeno, dejansko nisem spustila niti enega treninga, niti nisem prilagajala intenzivnosti treningov, ker mi telo ni sporočalo, da potrebuje počitek ali manjši napor, tako da sem vse treninge naredila s svojo slovaško ekipo, brez kakršnih koli težav, tako da sem se domov vrnila v obdobju, ko sem bila že skoraj čez polovico nosečnosti, tako da so šle priprave čez brez kakršnih koli težav. 

Kako se je tvoje telo spreminjalo v nosečnosti, katere so bile najbolj vidne spremembe? 

Edina taka vidna stvar je bila ta, da mi je nekako po drugi polovici nosečnosti začel vidno rasti trebušček, tam do dvajsetega tedna nosečnosti se namreč ni poznalo nič, sploh nisem bila videti noseča, brez problemov sem trenirala, ni bilo nobenih posebnih težav. Tako da razen vidnega nosečniškega trebuha, nisem opazila nobenih posebnih sprememb in vse je potekalo brez kakršnih koli težav. 

Katere prilagoditve si sprejela med nosečnostjo na treningih in ali si imela kakšne posebne nasvete zdravnika specialista? 

Na samo nosečnost sem gledala iz vidika, da bom poslušala svoje telo in ko mi bo povedalo, da ima dovolj napora, bom treninge znižala. Ob tem moram poudariti, da sem vrhunska športnica, navajena sem dveh, treh treningov na dan, tako da je bilo moje telo navajeno napora in tudi, ko sem izvedela, da sem noseča, sem vedela, da ne bom s treningi v tistem trenutku prekinila, ker mislim, da bi bil to za moje telo prevelik šok, da bi šlo torej iz dveh, treh treningov na dan na nič treningov dnevno in da bi samo počivala. 

Seveda, če bi mi to predlagal zdravnik, bi se tega držala, ampak ker nisem imela nobenih težav med samo nosečnostjo, niti slabosti, niti nihanja razpoloženja, torej nobenih tipičnih nosečniških težav, sem trenirala naprej in čakala, kdaj mi bo telo sporočilo, da potrebuje počitek. In dejansko sem trenirala še tri dni pred samim porodom in lahko rečem, da sem se na treningih počutila dobro. Če sem se kakšen dan počutila utrujeno, sem spustila trening, skratka, poslušala sem svoje telo in mislim, da sem se s samimi treningi tudi sprostila in dobro počutila čez dan. 

Tudi na sam porod sem se nekoliko pripravljala. Tako kot se mentalno pripravljam na tekme, sem se poskušala pripraviti tudi na porod. Vem, da so mentalno zdrave misli povezane s samo bolečino, tako da sem iskala načine, kako naj med samim porodom preusmerim bolečino na kaj drugega in mislim da mi je to zelo dobro uspelo. S partnerjem sva šla tudi čez razno razne vaje, on je bil pri porodu zraven in na porod imam zares lep spomin. Bil je kratek in hiter. 

Sicer se je na samem koncu izkazalo, da sem potrebovala vakuum, zaradi močnih mišic medeničnega dna, ampak s katerimi koli športnicami v kajaku sem se pogovarjala, so imele podobno težavo, tako da sploh ne vem zakaj sem bila nad tem na koncu presenečena. Ampak lahko rečem da sicer je bil hiter in kratek porod, na katerega imam lep spomin, le za vakuum bi bila bolj vesela, če ga ne bi bilo.

Koliko časa po porodu je trajalo, da si se vrnila nazaj v formo športnice? Kdaj si spet začela s treningi? 

Po porodu sem se zelo hitro vrnila nazaj v formo. Med samo nosečnostjo sem se zredila le za približno sedem kilogramov, imela sem zelo majhen nosečniški trebuh, ki mi je pritiskal na želodec, posledično nisem bila lačna, tako da kilogrami niso rasli. Po samem porodu pa se spomnim, da sem imela že naslednji dan raven trebuh. Spomnim se, da tudi ko je zdravnica prišla na vizito in sem se sama preoblačila, me je pogledala in vprašala, če sem prišla iz fitnesa, ne pa iz porodne (smeh). Tako, da je bila tudi ona presenečena, ampak to je tako – vsako telo je drugačno, jaz sem vrhunska športnica, mišice imajo spomin, tako da sama nisem bila nad tem presenečena.

Se spomnim, da ko sem prišla domov po štirih dneh iz porodnišnice, sem iz same radovednosti stopila na tehtnico in je pokazala le kilogram plusa, kot pred samo nosečnostjo. Ampak ta kilogram ne le da sem ga v prvem tednu že izgubila, izgubila sem še več kilogramov, kar je zame pomenilo, da sem izgubila tudi več mišic, kar me je žalostilo. Kljub temu, da sem trenirala do samega konca, sem vedela, da bo prišlo do tega, tako da z viškom kilogramov nisem imela težav med nosečnostjo in tudi po nosečnosti. 

V formo pa sem se vrnila zelo hitro, okrevanje je minilo zelo dobro, sama sem se počutila, da bi se lahko že po dveh tednih vrnila, ker je bilo telo spočito, saj je sicer navajeno konstantnega napora, ampak sem vedela da porod za žensko pomeni eno veliko rano v maternici in da se mora vse skupaj zaceliti in da telo potrebuje čas, tako da sem rekla, da bom počakala šest tednov oz. dokler mi ginekolog ne bo dal zeleno luč, da lahko ponovno začnem s treniranjem in še isti dan, ko je preteklo šest tednov, sem se vrnila na trening. 

Kako težka je odločitev, kdaj imeti otroka in si ustvariti družino, ko si na vrhuncu kariere? Kako veš, da ravnaš prav in v svoje dobro? 

Sama sem imela veliko podporo partnerja in družine, pa tudi trenerjev. Vedela sem, da se bom vrnila kmalu po porodu. Tako da bi sigurno priporočala vsem športnicam, ki si želijo zanositi, ki si želijo postati mame, da se za to tudi odločijo in se ne obremenjujejo z olimpijsko sezono, ampak naj se odločijo za zanositev, ko same čutijo pravi čas za to. 

Zakaj sem omenila olimpijsko sezono? Zato, ker imajo olimpijski športi štiri letni ciklus, kar pomeni da veliko športnic glede na to želi zanositi ravno po olimpijadi, da imajo potem čas, da se vrnejo nazaj v formo do naslednje olimpijade. Sama pa na to gledam nekako drugače, res se mi ne zdi smiselno, da bi na mojo nosečnost vplivala sama olimpijada in da bi morala vse taktično preučiti, kdaj zanositi in tako dalje ... Tako da se na to nisem ozirala, vedela sem, da si otroka želim in da se bo zgodilo, ko bo namenjeno. In meni se je zgodilo ravno v letu, ko so se delile olimpijske kvote, ampak jaz sem dobila svojega sinčka, kar mi pomeni res vse na tem svetu in enkrat ko si mamica, na olimpijado začneš gledati čisto drugače. 

Kar se tiče glede službe pa zna biti kar naporno, ker izpustiš samo sezono, v nosečnosti ne moreš tekmovati, kar pomeni da se moraš po sami nosečnosti hitro vrniti, porodniške praktično nimaš, da obdržiš službo, moraš pokazati določene rezultate. Govorim za vrhunske športnice, ki smo zaposlene pri Slovenski vojski in policiji. Tu moraš imeti kategorizacijo, kar pomeni, da moraš tekmovati na visoki ravni, da obdržiš svojo službo. 

Visoka raven pomeni visoke rezultate na svetovnih in evropskih prvenstvih, takoj po nosečnosti pa je to zelo, zelo naporno in stresno, ampak takšno je življenje vrhunske športnice in to sem vedela že pred samo nosečnostjo in se s tem nisem preveč obremenjevala in tudi zdaj se ne, saj vem da se bom vrnila, že zdaj mi gre zelo dobro in bi predlagala novopečenim in bodočim mamam športnicam, da naj v prvi vrsti poslušajo svoje telo, da naj se ne obremenjujejo preveč s službo. Na koncu se lahko vse lepo poklopi, pomembno je vztrajati pri svojem športu in mislim, da ti pri tem vsi priskočijo na pomoč, še posebej glede same službe. Na vse je potrebno gledati s pozitivnega vidika. 

Tudi kar se tiče vzgoje otroka in športa se je treba zavedati, da je naporno. Tega se zavedaš že ob sami besedi 'mamica' in lahko rečem, da je veliko bolj naporno, kot si morda predstavljamo, ampak se vse da, če se le hoče. Sama imam partnerja, ki mi pri vsem neizmerno pomaga in tudi ostalo družino, prijatelje in trenerje. In ko imaš ob sebi takšno podporo, je zagotovo vse lažje.

Kako se je tvoje življenje spremenilo, odkar si postala mama? So se spremenile tudi prioritete? 

V trenutku, ko postaneš mama, se prioritete sigurno spremenijo, to lahko potrdim tudi sama. Sinček mi pomeni vse na svetu. Na vse stvari začneš gledati drugače, saj vzgajaš eno majhno bitjece, neprestano razmišljaš o njemu. Lahko rečem, da tudi ko sem na treningih,  so moje misli preusmerjene nanj. Nisem tako sproščena kot prej, saj nenehno razmišljam o tem ali je dovolj spal ali je jedel - še posebej zdaj, ko je začel jesti gosto hrano, kaj mu bomo skuhali za večerjo ... Skratka misli so usmerjene nanj, on je moja prioriteta in na šport zdaj gledam povsem drugače. 

Zato mi ni niti malo hudo, ker je moje življenje zdaj spremenjeno, saj ima zdaj nek nov pomen. Sigurno še naprej obožujem kajak, obožujem treniranje, ampak sedaj je sin na prvem mestu. Res si želim olimpijade, čez nekaj dni moram usvojiti še kvoto, ampak tudi če ne, se s tem ne bom obremenjevala, saj sem leto prej postala mamica in mi trenutno to pomeni vse na svetu, tako da sigurno ne bom razočarana, če mi ne uspe.

Več fotografij si lahko ogledate v spodnji galeriji: