Bruno, od kod izvira tvoja ljubezen do kuhinje? Je kdo v družini, ki je predal to strast nate ali si sam začel ustvarjati za kuhinjskim pultom? Kdaj si pravzaprav odkril, da te to veseli?

Res ne vem, od kod se je ta strast vzela, zdi se mi, kot da je že od nekdaj v meni. Pri nas doma sicer nikoli ni vladalo kakšno silno kuharsko navdušenje, so me pa pri tem vedno podpirali. Arhiv družinskih fotografij priča, da sem se že kot majhen otrok najraje igral z lonci in ponvami, ko je mami kuhala, zraven sem sedel v otroškem sedežu in gledal, z očijem sva spekla prve piškote … Prav namensko pa me za kuhanje ni nihče navduševal oz. me tega učil. Sicer sem pa recimo na počitnicah preživel dan v pekarni medenjakov, ki je bila ravno v sosednji hiši, pa na morju sem eno leto redno izginjal v sosednji apartma, kjer je neka gospa, sicer iz Aktiva kmečkih žena, ves čas nekaj kuhala in pekla. Kasneje pa sem se začel več učiti sam, s pomočjo kuharskih knjig, interneta in veliko eksperimentiranja.

Se morda spomniš, kaj je bila prva stvar, ki si jo pripravil?

Ja! Kakavovi piškoti, polnjeni s koščki nektarine in po vrhu premazani s snegom iz beljakov. Že kot 11-letnik sem očitno iskal komplicirane kombinacije (smeh). Tako sem se takrat zamotil, ko sem prišel po pouku domov in bil do prihoda staršev iz službe sam.

Dejal si, da si želiš imeti svojo slaščičarno. Kaj pa je bila tvoja najljubša sladica iz otroštva? Bi jo imel tudi v ponudbi, če ti uspe odpreti svoj lokal?

Zdaj nisem več prepričan, da bi bila samo slaščičarna … Res sem vzljubil tudi ustvarjanje slanih jedi in me v prihodnje bolj verjetno čaka dobra restavracija. Sicer pa je moja najljubša sladica iz otroštva babičina rojstnodnevna torta, ki je zdaj že 21 let povsem enaka in vedno sem je vesel! Sicer pa je s kakavom, ribezom in meringo. Mogoče bi jo pa res lahko vključil v ponudbo, zakaj pa ne?

Po čem pa bi se tvoja slaščičarna razlikovala od že obstoječih? Kaj bi bil razlog, da bi se gostje z veseljem vračali vanjo?

Hmm, če bi imel slaščičarno, v ponudbi ne bi bile zgolj razne tortice, ampak bi raje stregel restavracijske sladice (take na krožnikih), pri katerih je precej več širine kot pri tortah.  

Kako gledaš na tekmovanje v oddaji MasterChef? Se ti zdi, da je to odlična odskočna deska za mlade podjetnike, tiste, ki so talentirani in potrebujejo nek preboj, prepoznavnost v slovenski kulinariki, gostinstvu? Kaj lahko mladi udeleženci, študentje pridobijo z udeležbo v tovrstnih šovih, tekmovanjih?

Vsekakor je to vrhunska odskočna deska, hkrati pa začetek nečesa popolnoma novega, kjer kuharska znanja nikakor niso več dovolj. Nujno se je treba spoznati s poslovnimi vidiki, nenadoma se je treba začeti znati pogajati, organizirati 1001 stvar ... Skratka – divje! MasterChef je lahko fantastična popotnica, če jo le znaš izkoristiti. Trenutno sem zaposlen sto na uro in se trudim, da mi nobena priložnost ne uide in da lahko svojo hrano pokažem ljudem.