
Dejan Zavec je že po zadnji ubranitvi šampionskega pasu v prepolnih Stožicah, skromno dejal, da je zmaga relativna stvar. Njegova največja zmaga namreč niso dosežki v boksarskem ringu, pač pa to, da si je ustvaril družino, kakršno si je vedno želel. Kljub evforiji navdušenega občinstva je ostal prizemljen, kajti še predobro se zaveda, kako se lahko pri športu obrnejo stvari.
Tudi sicer ni Zavec tipičen boksar, ki bi že kot deček navdušeno opazoval kako odrasli moški preizkušajo moči v ringu. "Za boks se pravzaprav nisem sam odločil. Kolo življenja me je pripeljalo do njega, ko je odpadel trening nogometa, na katerega sem se sicer namenil. Na začetku sta me podpirala predvsem moj prvi trener Ivan Pučko in takratni klubski kolega Boštjan Kerin."
In kako na očeta v ringu gledata hčerki? "Tija in Ivona imata do boksa in mene kot boksarja poseben odnos, kot da imata dva atija v eni osebi: privatno sem ati, v medijih in seveda borbah pa sem Dejan Zavec. Tudi ko pridem po njiju v vrtec in me otroci zagledajo ter začnejo klicati, sem zanju 'zgolj' Dejan Zavec, enako pa je tudi, ko vidita moj logo na majici ali moje ime v časopisu. Takrat rečeta: ''Glej, Dejan Zavec je tu!'' Žena pa pravi, da ima svoje zadoščenje, ko je borba v ringu – da jih vsaj od nekoga malo dobim."
Komentarji (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV