Simpatičen radijski voditelj Robert Roškar pravi, da če bi ga danes videli prijatelji iz vrtca ali osnovne šole, najbrž ne bi mogli verjeti, kaj se je zgodilo s sramežljivim in nesamozavestnim dečkom. Bil sem popolno nasprotje temu, kar sem danes, je povedal 30-letnik in se potopil v spomine iz otroških dni. Preverite, kaj vse nam je zaupal ...

Kaj si je karizmatični voditelj želel postati, ko je kot otrok zrl v prihodnost?

Najprej zdravnik. Obvezno zdravnik! Sanjal sem o tem, da bom zdravil ljudi. Ko sem bil majhen, sem bil prepričan, da je to sila preprosto. Da samo pomahaš s čarobno palico in ljudje ozdravijo… Kasneje sem bil prepričan, da bom odvetnik. Nad tem poslom sem se navdušil čez noč, ko sem ob četrtkih gledal svojo takrat najljubšo serijo Ally McBeal. Ko so mi ljudje kasneje razložili, da pravo pri nas pomeni nekaj čisto drugega in da ne bom mogel na sodišču zganjati takega cirkusa, kot so ga glavni junaki v seriji, me je minilo. Potem pa sem se odločil, da bom profesor matematike. No, poglejte me danes! Sem pa ves čas nekje v sebi imel željo po nastopanju, govorjenju, vodenju … V osnovni šoli sem zmeraj pred razredom jaz bral tekste iz berila. Povezoval sem valeto. Pa maturantski ples. Pa vodil oddajo na šolskem radiu. A zmeraj sem bil prepričan, da mi kaj več ne bo uspelo. Da sem premalo samozavesten, da mi bi. Da imam premalo povezav na pravih mestih. Da pač ne bo šlo. Hvala bogu, da je, danes si ne znam predstavljati, da bi delal kaj drugega.

Spomini, spomini … Kaj pa najlepši izmed vseh?

Zmeraj sem oboževal zimo. Ko je zapadel prvi sneg, mi ni bilo treba dvakrat reči: oče je iz kleti prinesel sanke in sva šla na zrak. Vlekel me je do sankališča, kar je bilo že samo po sebi izjemna dogodivščina, potem pa sem se s sošolci spuščal po hribu. Sankanje me je izjemno osrečevalo! Sani so bile stare, lesene, a so letele kot hudič!

Prigoda, ki je ne bo nikoli pozabil

V vrtcu sem se stepel z nekim fantom in mi je izbil sprednji zob. Zagrabila me je panika, tekla je kri, učitelji so kričali, potem so kričali še starši, fant je bil kaznovan in spomnim se, da mi je drug dan v vrtec kot opravičilo (najbrž so mu tako zabičali starši) prinesel mandarine in čokolado. Tega ne bom nikoli pozabil. Še danes vem, kdo je to, in ga včasih srečam, a se sam dogodka po moje ne spomni ali se mu sanja ne, da sem to jaz.

Kdo je bil bolj strog – mama ali oče?

Absolutno mama. Mama je imela vse vajeti v svojih rokah. Oče je bolj mile sorte in je ponavadi umirjal situacije doma. Mama pa me je včasih znala kar trdo prijeti. Enkrat sem izgubil denarnico z denarjem in je bilo kar hudo.

Preživljanje jesenskih in zimskih počitnic

Jesenske počitnice so zame pomenile neskončno število juter z Biskvitki. Biskvitke zmeraj povezujem s samimi krasnimi občutki … Vstal sem neverjetno zgodaj in se zavlekel na kavč v dnevni sobi ter se pokril z odejo in gledal risanke. Vseh 9 dni. Zimske počitnice pa povezujem predvsem z neskončnim sankanjem in tekmovanjem, čigav sneženi mož bo zdržal najdlje tudi po tem, ko se bo sneg začel topiti.

Kako je z vrstniki preživljal prosti čas?

Računalnika in interneta seveda ni bilo, tudi telefona ne, imeli pa smo eno samo televizijo. Ki ni bila vedno na razpolago, saj sta me starša podila stran od nje, da si ne bi "pokvaril oči". Zato smo se podili zunaj, raziskovali okolico, zvonili sosedom in tekli na vse strani, kradli češnje, kurili kresove in živeli na čisto drugačen način, kot mladi živijo danes.

Pravo nasprotje Roberta Roškarja je radijski voditelj Denis Avdić, ki je prepričan, da si lahko dovoli čisto vse. Kar preverite!

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na