Bralka našega portala, ki je želela ostati anonimna, nam je zaupala svojo zgodbo in poprosila za mnenje strokovnjaka. Mi smo se po nasvet obrnili k Bibini svetovalki Sonji Beznik, specialistki za zakonsko in družinsko terapijo.

Pismo bralke

Sem mama dveh deklic, starih štiri in šest let. Z možem sva poročena osem let in sprva sva se lepo razumela, čeprav je tudi po poroki živel za šport in pozabljal, da ni več sam.
Ko nama je pri porodu umrla prva deklica, se mi je porušil svet. Mož mi ni stal ob strani, raje se je umaknil v svoj svet in si misli zapolnil s športom. Dve leti pozneje sem rodila zdravo deklico in moje življenje je postalo sanjsko. Vmes sem tudi študirala in dokončala magisterij. Skupaj z mojimi starši smo gradili hišo in ko je bila skoraj dokončana, se nam je pridružila še ena deklica. Tako sem ostala doma z dojenčkom in dvoletnico. Mož je bil veliko zdoma – dopoldan v službi, popoldneve pa si je zapolnil s športnimi dejavnostmi. Sama sem dneve preživljala zelo enolično in priznam, da sem komaj čakala, da se vrnem v službo.

Nasilje in alkohol v družini

Potem ko sem se iz porodniškega dopusta vrnila v službo, pa so se začele pojavljati nove težave. Opažala sem, da mož z zavistjo spremlja moje dosežke, zaslužila sem namreč mnogo več denarja in imela pomembno vlogo v krogu ljudi, ki so me poznali. Deklici sta sicer bili deležni ljubezni, pa vendar sta čutili napetost, ki je rasla med starši. Sčasoma je postal mož tudi psihično in fizično nasilen, jaz pa sem uteho poiskala v alkoholu.
Kaj se je zgodilo z nama, z najino družino? Takšno življenje ni imelo nobenega smisla več in odločila sva se, da končava to kalvarijo. A namesto da bi težave pustila za seboj, sva se podala na dolgo pot, v kateri nisva trpela le midva, pač pa tudi najini deklici. Oba sva namreč vložila tožbo za razvezo zakonske zveze in začel se je boj za otroke, ki je trajal skoraj leto in pol. Nato sva se nekako dogovorila, da tožbo umakneva, saj sva bila oba psihično povsem izčrpana.

Šok, ki mi je spremenil življenje ...

Od moža sem zahtevala, da si poišče pomoč, želela sem namreč, da sprevidi, kako nezdravo je njegovo ljubosumje in sebičen pogled na življenje. On je zahteval, da grem na zdravljenje od alkoholizma. Čeprav zaradi alkohola nisem popuščala v službi in sem lepo skrbela za družino, sem odšla na zdravljenje in ga tudi uspešno končala. Nato je sledil šok ...

Hčerkic nisem videla že od novega leta in tako zelo mi je hudo, ker nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Ko sem staršem povedala, da se ločujeva in da bomo hišo prodali, so stopili na njegovo stran. V njihovih očeh sem jaz tista, ki je najslabša mati in žena, saj proti meni nastopajo tri odrasle osebe. Deklici me pogrešata in jaz njiju, v prsih me duši od stiske in obupa! Ker zaradi kreditov nimam denarja za odvetnika, si moram pomagati sama, kar mi povzroča še dodaten stres.

Mož ima kot poštar poznanstva na CSD-ju in tudi na policiji, tako sem v boju za hčerkama ostala čisto sama. Ne vem, kaj naj še storim, da bi se z možem lahko normalno pogovorila o vzgoji in stikih z deklicama. V vsej tej zmešnjavi sta namreč prav punčki največji žrtvi ...

Družinska terapevtka svetuje

Ob vaši izgubi se verjetno soočate z grozo, ki jo je tako težko obvladovati, soočate se z občutki krivde, prevare, izdajstva ter osamljenosti. Postavljeni ste v popolnoma novo situacijo in vse je tako negotovo in nevarno. Vsak dan posebej je zaznamovan z iskanjem krivca in prežet z občutkom zavrženosti. V tej zgodbi pa še najbolj trpijo otroci, ki ne vedo, kaj se dogaja, zakaj so postavljeni v tako vlogo, zakaj ne smejo videti svoje mamice, s kom bodo živeli … Vendar vse to lahko vzamete kot začetek nekaj novega, začetek novega obdobja, v katerem se ne boste vdali in bo za vas predstavljal neki izziv, pa čeprav bo ta izziv zelo boleč in neizmerno težak. Verjetno ljudje okoli vas zelo težko razumejo vašo grozno bolečino – ostali ste sami in znašli ste se pred krutim dejstvom, da so vam po krivici prepovedali stike s svojima hčerkama. Šok in obup sta vas verjetno spremljala v začetku soočanja s to kruto resnico in vprašanja o tem, kaj ste naredili narobe, da se vam dogaja taka krivica. Kot lahko razberem iz vaše zgodbe, vam je vso samozavest vzelo tudi dejstvo, da vas starša ne podpirata in vam nista zmožna nuditi opore.

V ta spor sta vključena tudi vaša otroka, ki čutita vso to osamljenost, nemir, strah in žalost. V taki situaciji je pomembno, da starša kljub veliki bolečini in krivici ohranita svoji vlogi. Pomembno je, da vpričo svojih otrok ne govorita grdo drug o drugem, da ne krivita drug drugega za nastalo situacijo, saj bosta le tako lahko obvarovala svoji punčki pred nerazrešenimi spori. Otroci bi naredili vse, da bi umirili svoja starša in bi nase prevzeli tudi krivdo. V prvi vrsti je pomembno, da starša sprejmeta odgovornost za razpadli zakon in da v to odgovornost nikoli ne vpletata svojih otrok. Pomembno je, da ohranita svoji vlogi, oče bo vedno ostal oče in mati bo vedno ostala mati ter z otrokoma bosta vedno na neki način tudi povezana.

Zelo pomembno pri vsem tem pa je, da si poskušate odpustiti in sami sebi daste veliko priznanje, saj ste se enkrat že uspešno spopadli z odvisnostjo. Žal je vaš mož v tistem trenutku to izkoristil proti vam in tukaj se verjetno počutite popolnoma izdano in prevarano. Najbolj pa boli ponižanje s strani nekoga, ki mu popolnoma zaupaš. Verjetno se vam ob vsem tem, kar ste doživeli, postavljajo vprašanja, kje sploh začeti in kaj storiti, ko ne vidiš nobenega izhoda več. Ob vaši zgodbi se tudi meni odpirajo vprašanja, kje začeti, in ko preberem drugič in tretjič, se vedno znova ustavljam ob vaših deklicah, ki verjetno vse to doživljata z grozo in grenkobo.

Občutek imam, da še niste obupali in da imate še nekaj energije, ki jo boste lahko porabili za to, da vztrajate. Zgodila se vam je huda krivica in če boste lahko to začutili ter si dovolili občutiti jezo, potem boste našli pot, da nekaj storite. Pomembno je, da ne obupate, čeprav so vam vzeli dostojanstvo in vas izkoristili. Le tako boste vedeli, da ste naredili vse, kar je bilo v vaši moči in tudi vaši deklici bosta to občutili. Poskušajte najti pravico najprej preko Centra za socialno delo, čeprav verjamem, da ste izgubili vse zaupanje in pa seveda tudi na sodišču, če ne bo možna drugačna pot.

Verjamem, da ste v hudi stiski in da v tem trenutku tako težko vidite pot iz te groze, vendar poskušajte vztrajati. Pomembno je, da si poiščete tudi pomoč zase, kjer vas bo nekdo slišal in skupaj z vami vztrajal.

Želim vam veliko vztrajnosti in zaupanja vase ter vse dobro.

Sonja Beznik, specialistka za zakonsko in družinsko terapijo

Potrebujete nasvet?

Imate težave pri vzgoji in negi otrok ali pa potrebujete nasvet pri družinskih in partnerskih odnosih? Opis težave nam pošljite na bibaleze@pop-tv.si s pripisom: Otrok v težavah (ali mama, oče, babica ...), mi pa bomo za nasvet povprašali zdravnika, psihologa, družinskega terapevta ...
Če želite strokovnjaka za nasvet povprašati sami, se obrnite na naše Binine svetovalce.

Preberite si še pismo Mariborčanke, ki je sužnja svojemu možu ...

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na