Pred 15 leti se jim je pridružil drugorojeni otrok Jan. Vsi so se ga zelo veselili, sploh njegova sestrica, ki je z njegovim prihodom postala ponosna starejša sestra. Cela dva meseca so živeli običajno družinsko življenje.

"To je dan, ki je Jana rešila njegova močna želja po življenju, saj smo nekaj dni tavali v “temi” in nihče ni vedeli, kaj je razlog za stanje, v katerem je bil. Nato pa končno rezultati testov, da spadamo v tisti  odstotek možnih komplikacij pri vsaki bolezni. Pri Janu je virus prodrl vse do možganov. Povzročil je hude krvavitve, ki so povzročile še večje poškodbe, kot sam virus."

Zdravniki mu sprva niso pripisovali veliko upanja. Bili so prepričani, da ne bo preživel niti prve noči. Ampak jo je in dokazal je, da je borec. "Ko smo po mesecu dni prišli domov, nismo vedeli, kaj nas čaka, niti se nismo želeli obremenjevati s tem. Bili smo samo veseli, da smo zopet skupaj kot družina."

A žal so se posledice poškodbe, ki si nastale, kmalu začele kazati. Z Janovo rastjo so bile tudi vedno bolj izrazite. Danes ima Jan potrjeno “trdovratno” epilepsijo, za katero še vedno ne najdejo prave terapije. "Obenem je pri svojih 15 letih in približno 45 kilogramih popolnoma odvisen od naše pomoči. Ne more sam prijeti žlice in jesti, ne more sedeti niti hoditi. Vezan je na individualno izdelan invalidski voziček, za prenašanje pa je izključno na najinih rokah in križu."

Do sedaj jim ga je nekako uspevalo prenašati s postelje v voziček in iz vozička v avto ter obratno, saj je bil manjši in lažji. Žal pa je vsak dan večji in težji, sploh v zadnjem letu oziroma dveh, odkar je prestopil prag najstnika. "Prenašanje postaja vedno večji napor, predvsem zame kot mamo, saj bo Jan kmalu višji kot jaz in se tako večkratno prestavljanje Jana že močno pozna na moji hrbtenici." Zato Jan v zadnjih nekaj mesecih skoraj ne obiskuje več dnevnega varstva, v katerega je vključen ter kjer ima sošolce in prijatelje, "saj ga ne moram več tolikokrat dvigniti in prestaviti, predvsem pa ko ima več napadov in je njegovo telo kot “cunja”. Takrat ga niti dvigniti več ne moram."

Nujno bi potrebovali kombinirano vozilo z rampo, da bi lahko še naprej skrbeli za Jana tako kot doslej. "Vsake vaše pomoči bomo neizmerno hvaležni. Predvsem pa vam bo hvaležen Jan, ker bo z vašo pomočjo pri nakupu prilagojenega vozila zopet lahko začel bolj redno obiskovati šolo in svoje prijatelje. Hvala za pomoč," so še zapisali.