Emilija Kokić, ki je s pesmijo Rock me leta 1989 premagala vse sodelujoče na Evroviziji, je še vedno v glasbenih vodah. Danes ima svojo šolo, v kateri tako mlajše kot starejše otroke uči petja. V nekem intervjuju za Bibaleze.si nam je zaupala: ''Če bi lahko naredila nekaj za vse otroke na svetu, potem bi jim omogočila, da se ukvarjajo s svojimi talenti in darovi, s katerimi smo vsi rojeni … Otrok, ki riše s srcem – če ima možnost razviti svojo nadarjenost, lahko postane sijajen slikar, čigar slike lahko polepšajo svet. Prav tako je z glasbeniki, pesniki, športniki …''

Kakšni pa so njeni spomini na zmago na Evroviziji? Prav tako se je razgovorila v enem od intervjujev za naš portal: ''Prvi šok zame v življenju je bil ta, da dedek Mraz ne obstaja. Drugi pa je bila zmaga na Evroviziji. Začela sem se ukvarjati z glasbo, le eno leto pred velikim uspehom, in nisem bila pripravljena na ''težo'' slave, ki se je zgodila pravzaprav čez noč. Doživela sem ljubosumje in zavidanje nekaterih ljudi, ki niso imeli dobrih namenov z mano in to sem najtežje prenašala. Ni mi bilo jasno, zakaj so nekateri ljubosumni na uspeh drugega. To je bil začetek vstopa v svet odraslih. Moram priznati, da mi otroški veliko bolj ugaja. Moje življenje se je od zmage na Evroviziji zelo spremenilo, naenkrat nisem bila več tista Emilija, ki sem jo poznala. Morala sem sprejeti drugačen način življenja in se mu prilagoditi … Nihče mi ni mogel svetovati, kako naj se znajdem. Takrat je bil to zame izziv. Danes pa bi rekla, da sta bila zame to veliko darilo in priložnost, da postanem zrela oseba, tako na glasbenem kot zasebnem področju.''

Ali spomin na Emilijo Kokić še živi pri nas?

Povprašali smo naše prijatelje, mamice in očke.

''Seveda. Ko sem bila v osnovni šoli, smo dekleta sestavile plesno koreografijo na njeno pesem Rock me. Učiteljici je bila zelo všeč in kar naenkrat smo nastopale na šolski predstavi, za dedka Mraza v tekstilnem podjetju pred zaposlenimi, v kulturnem domu pred več šolami. Meni je bila pesem všeč in mi je še danes.''

''O, ja, spomnim se Emilije Kokić, simpatična pevka, zmagala za Jugoslavijo. Ona in Tajči sta bili najboljši!''

''Spomnim se Emilije. Všeč mi je bila. Zmage se spomnim bežno, pomenilo mi ni nič. Ne zavrtim si pesmi, slišim jo mogoče enkrat letno na radiu. Otrokom moram pesem Rock me še pokazati.''

''Ja, spomnim se nastopa Emilije. Vem, da je bila uspešna. Prva! Vsi smo bili ponosni na njo! Pesem je super še danes.''

''Riva mi je znana, Rock me znam celo refren, otroci nimajo pojma, kaj to je. Sem pa zvesta oboževalka Evrovizije, z možem jo gledava čisto vsako leto in v soboto, ko je glavna oddaja, prisiliva otroke, da jo gledajo z nama.''

''Pesem poznam in začuda celo poznam dejstvo, da je zmagala na Evroviziji. Bežno se spomnim evforije okoli zmage, a zagotovo nisem dočakala razglasitve (verjetno sem prej zaspala - stara sem bila sedem let). Vem, da smo z mamo vedno gledali Evrovizijo, a ta pesem me ni nekako zaznamovala. Je poslušljiva; če jo ravno zavrtijo na kakšni radijski postaji, jo morda celo poslušam do konca. Da bi jo prav namenoma poiskala in si jo zavrtela ... tega pa še nisem naredila ... Hčerki je še nisem pokazala (bližje mi je Tajči) ... morda je pa čas, da ji malo predstavim zgodovino Evrovizije in uspehe kandidatov iz naše nekdanje države.''