Zadnja možnost

Asistentka dr. Vilma Kovač nam je povedala, da o neplodnosti govorimo, kadar do spontane zanositve ne pride po enem letu rednih spolnih odnosov brez zaščite. "To je tudi čas, ko se par mora odločiti za pomoč ginekologa," dodaja. Paru v ambulanti za zdravljenje neplodnosti najprej predlagajo niz preiskav, na podlagi katerih nato izdelajo načrt zdravljenja.

"Postopek zunajtelesne oploditve je le ena od metod za zdravljenje neplodnosti in jo paru ponudimo kot zadnjo možnost. Prej paru ponudimo druge metode, ki so precej manj invazivne. Seveda pa je vse odvisno od vzroka neplodnosti," nam je pojasnila. Poudarja, da zunajtelesna oploditev ni nekaj, za kar bi se neplodni par lahko odločil kar sam.

Z napotnico ali brez nje?

Zanimalo nas je tudi, ali par za sam poseg zunajtelesne oploditve potrebuje napotnico. Dr. Kovačeva nam je razložila, da je za sam postopek ne potrebuje, potrebuje pa jo za obravnavo v ambulanti za neplodnost. Ženski napotnico za obdobje zdravljenja izda lečeči ginekolog, moškemu njegov lečeči splošni zdravnik. "Če imata partnerja urejeno zdravstveno zavarovanje, ni treba ničesar doplačati."

Pred postopkom niso potrebne niti posebne priprave. Kot pravi, je pomembno le, da je pacientka ob napotitvi na zunajtelesno oploditev v dobri psihični in telesni pripravljenosti. "Smiselno je, da jemlje enega od preparatov folne kisline," še dodaja.

IVF ali ICSI?

Najpogostejši obliki zunajtelesne umetne oploditve pri njih sta IVF (angleško In Vitro Fertilisation) in ICSI (angleško Intra Cytoplasmic Sperm Injection). Prva je zunajtelesna oploditev po klasičnem postopku, pri kateri v laboratoriju ustvarijo optimalne pogoje za združitev jajčeca s semenčico. Najprej spodbudijo zorenje jajčec s hormonskim zdravljenjem, nato pa tik pred ovulacijo s punkcijo ali aspiracijo z iglo iz jajčnega mešička ženski izsrkajo tekočino, v kateri je tudi jajčna celica.

"Jajčno celico po punkciji prenesejo v posodico z gojiščem, ki jo postavijo v poseben inkubator, kjer se celice razvijajo naprej. V laboratoriju obdelajo tudi semensko tekočino partnerja, iz katere pridobijo le gibljive semenčice. Če je semenčic dovolj, z njimi osemenijo jajčeca, če jih je premalo ali je njihova gibljivost slaba, uporabijo drugi način zunajtelesne umetne oploditve, ICSI, pri katerem ne potrebujejo toliko semenčic, saj v vsako jajčno celico potisnejo le po eno."

Kolikokrat?

Nekateri pari se veselijo že po prvem poskusu zunajtelesne oploditve, vendar vsi nimajo te sreče. Nekaterim uspe šele v šestem poskusu, povprečno število poskusov pa je 2,5. Ali je bila oploditev uspešna, pari izvedo 14 dni po prenosu zarodka, ko ženska opravi nosečniški test. Medtem ko čaka na potrditev, da je bil postopek uspešen, je pacientka upravičena do bolniškega staleža.

V tem času ženskam svetujejo, da se izogibajo večjim telesnim naporom ter uživajo lahko in uravnoteženo prehrano. Če je postopek neuspešen, ponoven poskus paru svetujejo šele čez tri mesece, vendar ne povsod. "V nekaterih centrih za IVF nov postopek izvršijo takoj. Naše pacientke imajo na voljo šest zavarovalniških postopkov do dopolnjenega 43. leta starosti."

Kako pa je s spolnostjo?

Vprašali smo še, kdaj ima po zunajtelesni oploditvi par lahko spolne odnose, na kar nam je dr. Kovačeva odgovorila, da so ti, če je postopek neuspešen, mogoči od menstruacije naprej.