Jasmina Kunej je vodnica v Slovenski vojski in mati dveh otrok. Ko govori o hčerkah, se ji orosijo oči od ljubezni in sreče. Ko govori o poklicu in ženskah, je ponosna in odločna.

V vojski se je zaposlila leta 2009. Začela je kot vojakinja v pehoti, pri preoblikovanju Slovenske vojske je nadaljevala v zračni obrambi 1. brigade in vmes obiskovala podčastniško šolo v Novem mestu. Trenutno se v vojašnici na Vrhniki usposablja za VED (vojaško evidenčno dolžnost) vezistke in bo kmalu delovala na novem sistemu zračne obrambe IRIS-T, ki bo predvidoma nabavljen prihodnje leto.

Kaj vas je pritegnilo k vojaškemu poklicu? Ste si že kot otrok želeli postati vojakinja, ste imeli koga v družini, ki je bil vojak?

Ne, v družini nismo imeli vojaka ... Res pa je, da oče ni imel sina, imel pa je dve hčerki. Morda sem jaz "nadomestila" sina v družini. (smeh)

Za poklic vojakinje sem se odločila sama, zlasti zaradi dinamičnosti in možnosti opravljanja dela zunaj. Doma sem z vasi in ljubim naravo. Rada sem zunaj in se ne vidim v službi, kjer bi večino časa preživela v pisarni. Rada sem aktivna in všeč mi je poklic, ki vključuje šport.

Vam šport in telesna pripravljenost, ki sta seveda pomembna v vojski, pomagata tudi v vsakdanjem življenju?

Sem človek, ki ne zna mirovati, kar sprejemam kot pozitivno. Zdi se mi, da si čustveno močnejši, če si aktiven. Telesna aktivnost mi veliko pomeni in v šport vključujem tudi otroke. V prostem času, v službi in doma rada tečem, smučam, hodim v gore, rolam, plavam. Kot rečeno, velikokrat tudi s hčerkama.

Osebno, družinsko življenje se torej prepleta s poklicem. Kako vaš poklic razložite hčerkama? Vas vidita kot junakinjo?

Opažam, da sem vsako leto bolj povezana z vojaškim poklicem, ki je seveda velik del mojega življenja in tudi družine. Hčerki sta ponosni name, veseli sta, ko me vidita v uniformi. Čeprav sicer radi nosita dekliška oblačila, si tudi ponosno nadeneta mojo uniformo. Z veseljem me posnemata, kar mi daje vedeti, da sta ponosni, da sem vojakinja in da jima predstavljam vzor.

Bi si želeli, da bi tudi vaši hčerki šli po vaši poti in postali vojakinji?

Da, ker je vojaški poklic lep. Ponuja veliko – med drugim omogoča lažje vzdrževanje zdravega življenjskega sloga, saj je v službi veliko priložnosti za gibanje in šport. Všeč mi je, ker se vzpostavijo prava prijateljstva, ker smo zelo povezani tako ženske kot tudi moški, kolegi vojaki.

Opažam, da me je vojska na nek način prevzgojila v še boljšo osebo, saj sem postala bolj sočutna do sočloveka. Če želimo skupaj delovati, je ključno, da se medsebojno podpiramo in nesebično pomagamo človeku v stiski. Tako v službi kot v zasebnem življenju.

Vojska vam je torej dala veliko lepega. Kaj pa izzivi? Morda še posebej, ko ste skupaj s sovojaki na daljših službenih odsotnostih. Kako vaša odsotnost vpliva na vas in družino? Kdo skrbi za hčerki, kako ohranjate stik?

Med obiskovanjem podčastniške šole sem bila odsotna tri ali štiri mesece in sem domov prihajala samo med vikendi. Mednarodne vojaške vaje trajajo tudi po 14 dni in več, varovanje objektov sedem dni.  Odsotna sem tudi med intervencijskimi skupinami in izobraževanji ...

Da ... Skoraj vsak mesec sem vsaj nekaj dni odsotna, a smo se kot družina sčasoma navadili in se prilagodili. Ko me ni, za hčerki skrbijo partner in stari starši. Vsak dan se slišimo po telefonu ali vidimo po video klicu. Hčerki sta zelo samostojni, še zlasti zdaj, ko sta večji. Mojo odsotnost dojemata kot nekaj popolnoma normalnega.

Vojaški poklic velja tudi za fizično in psihično zahtevnega. S kakšnimi izzivi ste se srečali kot ženska?

Le na začetku, ko sem bila vojakinja v pehoti, sem morda občasno čutila, da sem šibkejša od fantov. Odkar sem v zračni obrambi, nimam tega občutka. Vem, da marsikaj znam in da sem sposobna ... Imam celo izpit za tovornjak.

Da ... zdi se mi, da smo si ženske in moški enaki, da smo lahko enakopravni. Tudi sodelavci me nikakor ne dojemajo kot šibkejši člen, saj lahko počnem vse, kar zmorejo oni. Zelo se razumemo ter se medsebojno spoštujemo in podpiramo.

Kakšen pa je vaš pogled, kako družba vidi ženske v vojski? Se je dojemanje skozi leta spremenilo?

Sprejemanje žensk v vojski se je sčasoma izboljšalo in danes na nas mnogi gledajo z občudovanjem. Moja okolica je hitro sprejela moj poklic in se v bistvu v preteklosti nikdar nisem in se tudi danes ne soočam s stereotipi. 

Kako vas pri vašem poklicu podpira družina? Ste se kdaj soočili s pomisleki ali skrbmi bližnjih?

Seveda so skrbi na obeh straneh – mene skrbi kot mamico in družino skrbi zame. V življenju in tudi poklicu so vzponi in padci. A vse sem lažje premagala z neprecenljivo podporo domačih in s športom, ki mi je dal čustveno moč in odpornost. Skupaj z družino smo se prilagodili, se navadili in se utrdili.

Marec je tradicionalno mesec žensk, ko obeležujemo dan žena in materinski dan. Kaj vam pomenita ta dva dneva?

Oba praznika mi veliko pomenita. Ženske in mamice se včasih premalo cenimo, čeprav ogromno doprinesemo na vseh področjih življenja. Za letošnji 8. marec sem bila službeno odsotna in hči mi je že vnaprej podarila pismo z navodilom, naj ga odprem na dan žena. Čudovito pismo je napisala, polno lepih čustev ...

Lepa čustva je čudovito deliti, kar ženske znamo morda bolje kot moški. Kje pa vi morda vidite prednosti žensk v vojski? Tako kot vojakinja kot tudi mamica?

Ženske povezujemo. Moški se običajno pogovarjajo o tehničnih zadevah, medtem ko so naši pogovori pogosto globlji. Ženske v kolektivu poznamo imena otrok in partnerjev sodelavcev ter lahko rečem, da iz sodelavcev delamo bolj spoštljive može. Če spoštujejo nas, bodo verjetno tudi bolj spoštovali svoje žene. Da ... ženske povezujemo.

Kaj bi svetovali ali sporočili mladim dekletom, ki razmišljajo o vojaškem poklicu?

Poskusite, če si želite. Resda vas čaka veliko izzivov, kjer boste preizkušale svoje meje, a boste hkrati lahko dokazale, da zmorete in da ste sposobne.

Slovenska vojska je širok sistem in vsak lahko odkrije področje, kjer bo lahko zacvetel in uspel. Vsak lahko najde rod, kjer se bo našel in užival v poklicu.

Da ... Vojaški poklic je lep. Nudi veliko – gibanje, naravo, šport, zdrav način življenja. Povezan si s sodelavci, pomagaš drugim, naučiš se potrpežljivosti in vztrajnosti. Si neodvisen in ponosen, ker služiš domovini. In ... še nekaj zelo pomembnega bi izpostavila – vojaki najbolj ljubimo mir, smo največji pacifisti.

Bi se še enkrat odločili za ta poklic?

Da, vedno. Vedno. Vojakinja bom vse življenje.