"Ni naključje, da delam s starši in dojenčki ter jim želim omogočiti izkušnje preko pedokinetike ter Feldenkrais in drugimi metodami," pravi Tadeja Bečaj Žnidaršič. Preživela je težko rojstvo. Da bi ji rešili življenje, so uporabili vakuum in ji močno poškodovali glavico. Bali so se hudih posledic.

Takoj po rojstvu novorojenčico Tadejo ločili od mamice, ki jo je prvič previla, ko sta prišli domov šele po dveh mesecih. Brez sobivanja nista vzpostavili prvega, izjemno pomembnega stika povezovanja. 

Tadeja ve, da so jo začetki zaznamovali, in svoje delovanje doživlja tudi kot osebno rast. Izkušnje je obrnila v dobrobit vseh; danes si prizadeva opolnomočiti starše z otroki. Vidi, da zelo dobro zazna njihovo stisko in želi ustvariti za starše poligon izkušenj, kjer iz stiske nastane olajšanje.

Kdo in kdaj vas je popeljal v svet pedokinetike?

Kolegica je opazila, da sem nespretna in zelo vznemirjena ob joku moje prvorojenke Zarje. Svetovala mi je, naj obiščem igrivo vadbo za dojenčke, ki jo danes poznamo kot pedokinetika.  

Tam sem spoznala svojo bodočo mentorico in utemeljiteljico razvojnega koncepta pedokinetike pri nas, Andrejo Semolič, športno pedagoginjo in mednarodno certificirano izvajalko Feldenkrais metode. Andreja že več kot dve desetletji pomaga staršem pri preventivnem delovanju, da se izognejo vzorcem, ki bi bili dolgoročno nefunkcionalni in škodljivi. Zarja se je pri njej bolje počutila in bila bolj sproščena kot v mojem naročju.

Videla in vedela sem, da bo pedokinetika v pomoč, in prvo leto Zarjinega življenja sva z njenim očkom Gašperjem ves čas obiskovala pedokinetiko. Med porodniškim dopustom pa sem tudi še močneje začutila, da me poklic diplomirana inženirka radiologije ne izpopolnjuje. Želela sem se preizkusiti v pedokinetiki in postala sem prva Andrejina učenka.

Med štiriletnim izobraževanjem sta se prepletali pedokinetika in Feldenkrais metoda, vmes sem se izobrazila tudi za delo z otroki s posebnimi potrebami (JKA). Po končanem šolanju sem ustanovila Zavod Igrivi svet, ki deluje že 14 let. Nekaj let pozneje se mi je pridružila družinska terapevtka Petja Kovačevič, s katero skupaj ustvarjava vsebine, ki so v pomoč vsem generacijam.

S starši delam predvsem individualno. Večinoma z bolj zahtevnimi primeri, ko so se znašli v začaranem krogu, ko ne vedo več, kako dalje, ko ne zmorejo več normalno delovati. Ko otroci ogromno prejočejo in so starši v hudi stiski. 

Kaj je pedokinetika, kako lahko pomaga in prispeva k otrokovemu razvoju?

Dojenček izkoristi večji potencial, če starši razumejo njihov razvoj ter če se znajo brez verbalne komunikacije odzivati na njegovo delovanje in potrebe. Pedokinetika na primer med drugim tudi pomaga staršem usvojiti prijeme, kako sprostiti vznemirjenega otroka. Kako se s tako imenovano gibalno intonacijo premikati na način, da umirjamo otrokov živčni sistem.

Za preprosto razlago pedokinetike najraje potegnem kar vzporednico s pasjo šolo. Namreč ... lastnik vpiše psa v šolo, ker se zaveda, da se mora priučiti vzgoje in rokovanja z živim bitjem, ki ne govori. Glavni namen je, da bosta po opravljenem šolanju oba lepo živela. Pri pedokinetiki se starši naučijo rokovanja z otrokom na telesni in čustveni ravni, zato da tudi otrok lahko postane stabilen na obeh ravneh. Da je umirjen, sposoben optimalnega delovanja in da izkoristi ves dani potencial. 

Delujete tudi po Feldenkrais metodi. Kakšno vlogo ima v vašem delu z otroki in starši?

Pedokinetika in Feldankrais metoda uporabljata somatski pristop – gledanje na telo in um kot celoto. Pedokinetika preučuje, kako dojenčkovo gibanje vpliva na njegov odnos s svetom, pri čemer skrbnik aktivno sodeluje in podpira razvoj otroka. Feldenkrais metoda se uporablja za samostojno delo na lastnem telesu in izboljšanje lastne funkcionalnosti in spreminjanja vzorcev delovanja. 

Feldenkrais metoda se posredno dotika čustvenega in psihološkega počutja, saj se z izboljšanjem gibanja izboljšuje tudi splošno psihofizično stanje. Pedokinetika to razširja na specifične razvojne potrebe dojenčkov in malčkov, saj gibanje neposredno vpliva na razvoj varnosti, zaupanja in čustvene stabilnosti v zgodnjih letih. Pri odraslem s Feldenkrais metodo spreminjamo vzorce delovanja, ki se pri dojenčku šele vzpostavljajo. In starši imamo na to vpliv; z znanjem pedokinetike se naučimo, kje oporo dati in kje jo vzeti, ko dnevno negujemo otroka. 

Že novorojenčki imajo reflekse in pri rojstvu marsikaj zmorejo, s pedokinetiko pa ustvarjamo priložnosti, da se zgodi nekaj novega ..., da dobi otrok različne izkušnje. Oziroma, da dobita izkušnje oba – dojenček in mamica. Kajti mamice včasih zmotno mislijo, da bodo preko vadbe pomagale otroku, da se bo dobro razvil. Ne. Otrok je dober tak, kot je. Mamica mu mora samo dati priložnost, da se bo razvijal, sama pa se mora priučiti, kje in kako mora dojenčka podpreti, da bo v njenih rokah vzhajal kot kruhek. Tako bi rekla moja mentorica Andreja Semolič.

Kaj pa lahko ovira razvoj dojenčka? Kakšne napake najpogosteje delamo starši?

Ena, bolj tipična, je prezgodnje posedanje oziroma na splošno postavljanje (fiksiranje) v položaje, za katere otroci še niso dovolj zreli. Posledično imajo težave prehajati iz enega položaja v drugega in se ne morejo svobodno gibati. Zaradi neustreznega nošenja in rokovanja, ki void so neaktivacije, se lahko pri otroku razvije neprimerno sedenje z ukrivljeno hrbtenico, tako da sedi sključeno ali "pukljasto".

Vzroki, zakaj starši to počnejo, so večplastni. Eden je sigurno, da želijo zaščititi otroka, da ne bi padel ali jokal. Namreč, ne vedo, kaj vse zmore že novorojenček. A vendar ... otroci so že od rojstva opremljeni s preživetvenim nagonom, ki pa jih starši v modernem svetu ne prepoznajo in jih ne omogočajo. Verjetno zato, ker jih je strah.

Kaj pa zmore novorojenček in kako lahko pedokinetika pomaga staršem razumeti?

Novorojenček lahko takoj po rojstvu pripleza do materine dojke za prvi podoj. Vsak zdrav dojenček ima tudi reflekse, ki mu pomagajo, da nogice potegne proti trebuščku in se obrne na bok, s čimer lahko pride do dojke, ko je lačen. Refleksi omogočajo, da novorojenček sam najde materino dojko in začne sesati, kar je ključno za njegovo preživetje in razvoj. Če otroku preprečimo naravno gibanje, se lahko zgodi, da pri sedmih mesecih zgolj leži na hrbtu in joče. Mamica ga sicer "rešuje," a otrok brez izkušenj ne razvije dovolj spretnosti, da bi našel pot naprej.

Pedokinetika uči pomembno razliko, ali dojenček dojko prejme ali si jo sam vzame, kar vpliva na njegovo samozavest in občutek kompetentnosti že v zgodnjem obdobju. Dr. Peter Praper v knjigi "Tako majhen, pa že nervozen!?" poudarja pomen naravnih procesov in instinktov v otroštvu ter vlogo staršev pri podpori procesov, kar omogoča otroku razvoj samostojnosti in notranje varnosti.

Torej ... otroku moramo dopustiti, da sam naredi, spozna, se uči. Glede na njegovo starost in zmožnosti moramo ustvariti pogoje in okolje, v katerem mu omogočimo optimalen razvoj na vseh ravneh. Človek – ne glede na starost – ni srečen in zadovoljen, če nekaj sam ne naredi. Pri dojenčku je recimo lastna želja dobiti igračko. Dokler ni zrel, ne bo samostojno prišel do nje, in tudi spoznanje, da nečesa ne zmore, je zelo dobro. Čeprav ni zadovoljen, kar lahko izraža z jokom.

S pomočjo pedokinetike otroku omogočamo, da najprej zdravo prehaja skozi različna čustva in postopoma tudi z gibanjem doseže igračo. Zavedamo se, da se zna tudi močno razjeziti, zato mu nudimo okolje, kjer lahko najde nekaj, kar ga umiri – v prisotnosti umirjene mamice. Otroka ničasar ne učimo; ustvarimo mu varno nevarno pedokinetično okolje (poligon), kjer lahko sam odkrije lastne rešitve.

Torej, nič hudega, če se je dojenček ujezil, ker se je žogica predaleč odkotalila. Če je zmožen zdravega odziva, se bo ozrl naokrog in si znal v okolju poiskati nekaj drugega.

Kako lahko starši vključijo prakso pedokinetike v igro in vsakodnevne dejavnosti? Kako naj se odzove mamica, ko se žogica odkotali in se dojenček ujezi?

Mamica naj najprej zadiha. Osredotoči naj se na izdih in se umiri. Ker ... če vznemirjenemu otroku pristopi vznemirjena mamica, mu sporoča, da je resnično grozno, ker se je žogica odkotalila.

Torej ... umirjena naj dojenčku od zadaj pripelje drugo zanimivost, do katere bo lahko sam prišel. Naj mu nikar ne poda iste žogice v roke, da bi se umiril. Naj ga raje vzpodbudi, da bo našel npr. drugo igračo, saj bo samo tako sčasoma znal zdravo prehajati med čustvi in telesnimi položaji. V nasprotnem primeru se zna zgoditi, da bo pričakoval, da mu vse podamo v roke.

Kje vse se lahko starši še naučimo in dobimo informacije? Kaj je kampanja "Nosek dol", kakšni so cilji in namen ter komu je projekt namenjen?

V preteklosti sem pogosto slišala, da je za obiskovanje pedokinetike potrebno imeti denar. Ker želim vzpostaviti preventivo na tem področju in omogočiti staršem, da pridobijo informacije, preden nastanejo težave, sem začela razmišljati, kako bi lahko pedokinetiko "pripeljali v vsako vas" ter staršem ponudili kakovostne vsebine za vključitev pedokinetike v družinsko življenje.

Z mentorico Andrejo Semolič, ki je vsebinski vodja projekta, in s podporo razpisa Evropske unije je zaživel projekt "Nosek dol", katerega vsebine so namenjene vsem ter brezplačno dostopne na Youtubu, TikToku in na portalu Babyvillage.

Z imenom, ki ga je zasnovala Tina Cigler iz Regijskega NVO centra Jugovzhodne Slovenije, želimo poudariti pomen ohranjanja razdalje med noskom in popkom, tako da se ne povečuje. Ko otrokovo telo pade nazaj (nosek gor), se razdalja podaljšuje, kar lahko vodi do razvojnih težav, če je otrok večino časa rokovan in negovan na tak način. Nosek dol je organska razvojna pot, ki podpira otrokov naravni razvoj.

Vseeno opažam, da se starši večinoma bojijo držati dojenčka z noskom navzdol in ga raje nosijo z noskom navzgor. V vsebinah, ki so javno dostopne in brezplačne na spletu, pa lahko vidijo, kako rokovati z dojenčkom, kako ga preoblačiti in nositi, da se bo optimalno razvijal – z noskom dol.

Odzivi so pozitivni, vendar bi si želela še več zanimanja staršev. Predvsem, preden se pojavijo težave. Vsebine so načeloma narejene za preventivo in ne za kurativo, čeprav lahko pomagajo tudi pri blažjih oblikah napetosti. S pedokinetiko je namreč najbolj smiselno začeti čim preje, ko se pri starših še ne utrdijo navade kako z dojenčkom rokujejo skozi dan. 

Vsebine bi priporočila bodočim staršem v pričakovanju, prizadevam pa si tudi, da bi pedokinetika dobila mesto v izobraževalnem in zdravstvenem sistemu. Trenutno smo v dogovoru z Zdravstvenim domom Slovenj Gradec, kjer smo v procesu izobraževanja osebja – patronažne in medicinske sestre, babice in pediatre, bili pa smo tudi že na terenu pri novopečenih starših. 

Lepo in uporabno, kajti mamice ravno v prvih dneh, tednih, mesecih potrebujejo pomoč in oporo. Kako jim še pomagate, lahko opišete konkretno izkušnjo?

V 15-letih delovanja sem pomagala veliko družinam. V živem spominu pa mi je ostala mamica izredno napetega in vznemirjenega otroka, s katero sva delali več mesecev. Dojenček je bil izredno trd, zakrčen, živčen, s pogledom je begal sem ter tja. Preko pedokinetike smo omogočili, da si je sam vzel dojko, imel izkušnjo da zmore se umiril.

Mamici, ki je bila obremenjena s številnimi skrbmi – z dojenjem, težkim porodom, prihodnostjo in vprašanjem, ali bo še uspela zanositi – sem ločeno od otroka, ki ni bil vključen v coaching nevrolingvističnega programiranja, uspešno pomagala tudi s tem.

V procesu, ki je trajal več ur skupaj, me je mamica opazovala pri stiku z otročkom, in pridobila izkušnje za vsakodnevno preživljanje časa z njim. Dojenček, ki je zdaj že malček, je pridobil zaupanje vase in pogum, da raziskuje svet sam. Ogromno pa je naredila mamica, ki se je prenehala ukvarjati s preteklostjo in prihodnostjo. Danes je prisotna tukaj in zdaj.

Da ... starši smo obremenjeni z marsičem. Skrbi in strahove prenašamo na otroke. Zakaj se zdi, da je starševstvo čedalje težje?

Čedalje več je otrok s težavami. Rodijo se zdravi in brez posebnosti, a razvijejo vzorce, ki so jih pridobili zaradi neustrznega vodenja, rokovanja, okolja in vzgoje.

Danes zaznavamo primere, ko se starši premalo ukvarjajo z otroci, in po drugi strani, ko se jim preveč posvečajo. Predvsem pri mamah, ki so težko zanosile, opažam pretirane skrbi in premočno željo po pomoči. Otroci imajo sicer radi pozornost, a tudi potrebujejo mir in spoštovanje osebnega prostora. Tako kot odrasli.

V 14-letnem delovanju zaznavam, da je staršem čedalje težje in da so zelo obremenjeni. Zlasti mamice so bile včasih bolj sproščene. Dandanes se zelo bojijo, kaj vse gre lahko narobe, kar vodi v začaran krog napetosti in stresa. Če pa je napeta mamica, je napet tudi dojenček.

Čedalje več staršev prav tako ni suverenih in niso pripravljeni na izzive starševstva. Preseneča jih, kako pogosto otroci jokajo ... Ampak ... da, otroci jokajo, saj tako komunicirajo. Dojenček lahko prejoka dneve in noči, takrat pa utrujene mamice, ki so imele zmotna idilična pričakovanja, zapadejo v začaran krog otožnosti ali celo v depresijo. Ker je zelo težko, se lahko prekine dragocen stik.

Razlogi so različni. Ob poplavi informacij in pritiskov, kaj vse bi moral otrok narediti in usvojiti do določenega tedna, meseca ali leta, so starši izpostavljeni stalnemu dodatnemu pritisku in stresu. 

Dopustimo otrokom, naj se razvijejo po svoje. Tako kot jabolka na različnih jablanah niso istočasno enako zrela, imajo tudi različni zdravi otroci drugačen ritem razvoja. Jabolko v senci bo morda počasneje zrelo, ampak bo v shrambi prej ali slej dozorelo in bo ravno tako dobro kot prej dozorelo jabolko. Samo malce počakati je treba.

Včasih traja manj, včasih pa malo dlje. In oboje je ravno prav.