V tamkajšnji osnovni šoli so ob začetku drugošolci sedeli in si čas krajšali s ploskanjem. Pogled skozi šolsko okno pa je razkrival pogled na pokrajino, prekrito z ruševinami in naplavinami, kilometer stran pa se razkriva pogled na modro morje. Ravnatelj Kunio Kinoshita pravi, da ne vedo, kaj storiti. “Ne moremo se preseliti, to je šolska soseska. A iskreno rečeno, učenci se težko učijo ob takšnem razgledu in ob tem nas boli srce.”

Veliko besed teče o t. i. 'kodomo no kokoro no care', kar dobesedno pomeni 'skrbeti za otroška srca'. Psiholog Kazu Ogino, ki sodeluje v projektu, pravi, da je vse skupaj izziv, saj je skrivanje čustev del japonske kulture, otroci pa velikokrat ne najdejo besed, da bi se izrazili.

Desetina prebivalstva regije Rikuzentakata je umrla v uničujočih potresih. Veliko otrok je bilo v tem času v šoli, nekateri izmed njih so gledali, kako je njihove sošolce dobesedno odplavilo iz šole.

Mai Kanno, petnajstletna šolarka, pravi, da se zjutraj še vedno zbuja v upanju, da je mesto zopet takšno, kakršno je bilo. Ko je regijo stresel potres, je bila v šoli, njeni starši pa so bili zdoma, zato je morala cel teden preživeti tam, skupaj z vrsto drugih čakajočih otrok. “Moji prijatelji, ki jih tisti dan ni bilo v šoli, so umrli. Še vedno nisem bila na pogrebu, ker jih še niso našli.” Šola trenutno služi kot največje zavetišče v okolici.