Vsakdanjik Petre Znoj je tako zapolnjen, da se njeni bližnji velikokrat sprašujejo, kako ji uspe čudežno raztegniti 24 ur na kar ob koncu dneva daje vtis 48 ur. Njena Adam in Žan sta bila nekoč mala borca, danes pa velika in navihana korenjaka že obiskujeta vrtec. Zanimive in razgibane popoldneve preživljajo skupaj, na poganjalcu, ob igri, razvijanju pozornosti in sposobnosti.

Novinarka je poleg dela našla navdih v zapisovanju zgodb mamic nedonošenčkov in danes je navdih zanje in tudi za tiste, ki prihajajo za njimi. S svojim tretjim otrokom, kot mu sama pravi. "Junaki prvega nadstropja" skupaj z mamicami vlivajo upanje. Bodrijo v besedi in v podporni skupini, kjer si pomagajo, se podpirajo, tudi skupaj jočejo ter odstirajo nova vprašanja in teme, ki se jim porajajo.

Njeni večeri, ko dvojčka ob prebrani pravljici mirno zaspita, se pogosto prevesijo v zapoznele obveznosti. Trudi se jih sproti reševati, ob pestrih in dolgih vsakdanjikih pa si skuša ob koncih dneva privoščiti vsaj pol ure časa samo zase. Ker želi tudi v prihodnje pomagati. Ker verjame, da mora biti najprej sama v redu, da lahko pomaga drugim. "Če bom izgorela in pod stresom, ne bom zmogla," se zaveda.

Danes živite polno in pomagate. Kakšni pa so bili vaši dnevi po rojstvu vaših dvojčkov, Adama in Žana?

Prvih 50 dni smo preživeli v porodnišnici, zato bi lahko rekli, da so bili za zunanjega opazovalca prvi dnevi nekako podobni – rutinski. Zjutraj vstaneš, črpaš mleko, greš na obisk k svojim malim borcem, znova črpaš mleko, greš na obisk in kengurujčkanje, znova črpaš mleko in večerni obisk in še enkrat na črpanje. Bilo je fizično kar zahtevno, pri meni še dodatno, ker sem rodila s carskim rezom.

Vendar je bilo precej bolj kot fizično naporno čustveno. Priznam, da sem bila psihično precej na dnu – spraševala sem se, zakaj se je zgodilo meni, in se obtoževala, da je moja krivda. Po glavi so mi rojile misli: "Bi bilo drugače, če bi več počivala? Če bi jedla bolj zdravo? ..." Premlevala sem vsako uro nosečnosti in razmišljala: "Kaj, če bi se takrat v prvem trimesečju prisilila in kljub nemogoči jutranji slabosti pojedla več zelenjave? Kaj, če bi se več gibala?"

Ob večnem strahu, ali jima bo uspelo in ali bosta preživela, ter spraševanju, ali bom domov odšla sama ali z dvema otročkoma, sem se počutila kot zares slaba mama. Očitala sem si, "kakšna mama svoja otroka pripelje na svet, da se morata boriti, še preden ju lahko vzame v naročje? Kakšna mama dopusti, da se morata njena otroka prebiti skozi možganske krvavitve in napovedi cerebralne paralize, še preden ju lahko objame in jima pove, da nista sama?" In nikdar ne bom pozabila prvega obiska po rojstvu. Ležala sta v inkubatorju, velika malo več kot moja dlan. Aparati so piskali, priklopljena sta bila na cevke. Pomislila sem: "Jaz bi morala poskrbeti, da sta moja otroka varna. Zdaj pa ju niti objeti ne smem."

Mamice nedonošenčkov se srečujemo z zgoraj opisanimi občutji. Soočamo se z mislimi, da smo slabe mame. Z mislimi, da smo zavozile na začetku. Z mislimi, da smo naše otroke že takoj obsodile na boj. Naši spomini na prve mesece po porodu niso vonj po mleku in po dnevni sobi, kjer se zavite v odejo z neumitimi lasmi crkljamo z dojenčkom. Naši spomini so vonj po razkužilu, piskanje aparatov in dve uri na dan, ko dobimo svoj zaklad na prsi. So bojazen, kaj se bo zgodilo. So fizična bolečina, ki jo občutiš, ker ne moreš pomagati svojemu otroku. Želiš pa si, da bi lahko ti splezala v tisti inkubator in ponudila: "Izvolite, tukaj imate moja pljuča! Menjam jih, samo dajte jih mojemu otroku."

Poleg vse krivde, ki sem si jo naložila, je bil prisoten še občutek osamljenosti in jeze na ves svet: "Zakaj se je zgodilo ravno meni? Kam naj se obrnem? Kdo mi bo znal pomagati?" Vmes sem pobrskala po spletu in naletela na podatek, da se v Sloveniji vsako leto rodi 1400 nedonošenčkov, kar pomeni toliko mamic v podobni situaciji. Jaz pa sem se tedaj počutila čisto sama na svetu.

Kako ste zdržali, od kod ste črpali moč?

Ko se znajdeš v situaciji, ugotoviš, kako močna si v resnici. Ne znam povedati, od kod pride moč in potreba, da zavaruješ otroka, pa čeprav samo tako, da si zanj močna in da mu nudiš vso možno podporo.

Čeprav sem bila včasih povsem na dnu, nisem niti enkrat obupala in se predala. Ko vidiš svoja majhna otroka v inkubatorju, ki se z vsemi močmi borita za življenje, sploh ne pomisliš, da ne bi zmogla. Zmoreš zase, zmoreš zanju. Ker moraš. Onadva sta zdaj tvoja edina naloga, tvoja največja ljubezen. Zanju premikaš gore in greš čez sebe.

Dodatno podporo sem dobila od drugih mamic. V ljubljanski porodnišnici imajo apartma, kjer smo prebivale mamice nedonošenčkov. V njem smo bile skupaj, delile smo strahove in se veselile, ko je kateri od naših borcev naredil korak naprej, ter skupaj jokale, ko kaj ni šlo po načrtih. Tam sem spoznala dve mamici, ki sta še danes moji skala in opora, ko kdaj ne zmorem. Našla sem dve prijateljici, ki mi bosta za vedno ostali blizu.

Kateri spomini na tiste dni pa vam še danes ogrejejo srce?

Definitivno je eden izmed najlepših spominov prvo kengurujčkanje. Torej, prvič, ko sem čutila svoja otroka, ki sta bila takrat stara 10 dni. Samo mame nedonošenčkov vemo, kako hudo je, ko 10 dni po porodu ne moreš prijeti svojega otroka, ko ga ne moreš objeti. Ko ga ni ob tebi, ampak priključen na cevke leži v inkubatorju na enoti za intenzivno nego.

Sestre, ki tam skrbijo za naše junake, so čudovite osebe. So polne topline in pri nekaterih sem imela občutek, da sta Adam in Žan prav zares njihova. Negovale so ju z vso nežnostjo in ljubeznijo. Zaradi njih je bilo obdobje vsaj malo lažje, saj sem vedela, da ju bom pustila v dobrih rokah zvečer, ko se bom morala od njiju posloviti. Ko mi je ena od njih predlagala, naj dvojčka skupaj kengurujčkam, je bilo moje veselje še večje. Od tedaj sem živela za 16. uro, za trenutke, ko so ju prinesli iz inkubatorjev in mi ju položili na prsi, jaz pa sem se z njima crkljala uro in pol, včasih tudi dve uri.

Vsak korak naprej je bil čudovit in vseh se še danes spominjam. Nikoli ne bom pozabila, ko sta prvič jedla po steklenički, ko sta bila prvič oblečena v mini bodije v inkubatorju, ko smo ju dali skupaj v toplo posteljico, ko sta praznovala en mesec in sta se prijela za roke, ko sta me prvič pobožala ... Vse to so spomini, ki bodo za vedno v mojem srcu.

Zbirate tudi zgodbe mamic nedonošenčkov. Kaj vam pripovedujejo, s čim se soočajo, kakšne strahove doživljajo? Kako zmorejo?

Junaki prvega nadstropja so moj "tretji otroček". Je projekt, ki nastaja s srcem in zares sem ponosna nanj. Porodil se je v porodnišnici in tedaj samo še raste.

V porodnišnici so me obdržali po pregledu v 29. tednu, kar je 10 tednov prezgodaj za porod. Na smrt me je bilo strah, ko sem v 4. nadstropju ljubljanske porodnišnice čakala na končno odločitev, do kdaj lahko čakajo. Brskala sem po internetu, da bi našla kakšno pozitivno zgodbo. Vedela sem, da ima manjši od dvojčkov okoli 900 gramov, prebirala sem statistike, želela sem si motivacije. Takrat sem se odločila, da bom, ko se vrnem iz porodnišnice domov, začela ustvarjati stran za podporo mamicam nedonošenčkom.

Junaki prvega nadstropja so nastali, ker se tako močno borijo, da je njihove zgodbe treba povedati. Po drugi strani pa si želim, da bi zgodbe prinesle motivacijo in voljo mamicam, ki jih pot še čaka. Skupaj z mamicami, ki napišejo svoje zgodbe, tako ustvarjamo nekaj, kar daje podporo in motivacijo mamicam, ki prihajajo za nami.

Tako sem maja 2020 začela objavljati zgodbe malih borcev, ki mi jih pošiljajo njihove pogumne mamice. Vsak teden na družbenih omrežjih objavim novo zgodbo in danes jih je že več kot 110. Med njimi so najmanjša slovenska nedonošenka Erin, ki se je rodila s 370 grami, trojčki, dvojčki, 500-gramski junaki, borci, ki so preživeli operacije na srcu ... Nekateri živijo z minimalnimi posledicami, drugi z diagnozami motnje pozornosti, tretji s težavami z ledvicami, četrti s srčnimi napakami ...

Vendar se naši borci ne predajo in srčno bijejo bitko za življenje, čeprav so veliki komaj za dlan. Zares sem ponosna nanje in prav na vsako njihovo zgodbo – ponosna sem na borca, ki je izbojeval svojo bitko za življenje, na njegovo mamico in seveda tudi na očka. Ponosna sem na mamice, ki pripovedujejo zgodbe. Ponosna, ker so bile močne in so zaupale svojo zgodbo, da bi lahko pomagale mamicam, ki bodo prehodile podobne poti.

Kakšna čustva vas preplavijo ob pogovorih z mamicami, kaj vas najbolj gane, preseneti, morda tudi prizadene? Kaj jim svetujete, kako jim pomagate, ste jim v uteho?

Vsaka zgodba me gane, tudi, ker me vsakič znova vrne v moje spomine. Občutim bolečino in strah, spomnim se svojih občutkov in jih podoživljam. Z mamicami vedno delim tudi svojo zgodbo, povem jim, da je normalno, kar doživljajo, da sem bila tudi sama v tem, da mislim na njih.  Pošiljam jim moralno podporo in dobre misli.

Večkrat tudi med seboj povežem mamice s podobno zgodbo. Poiščem mamice, ki imajo doma že večje junake, ki so se rodili v istem tednu nosečnosti in ki so imeli podobne zaplete, ter jih povežem z mamico, ki je sedaj v tej situaciji, da si lahko medsebojno pomagajo.

Deljenje zgodb nudi veliko podporo. Večkrat mi pišejo mamice, ki si želijo deliti svojo, ker bi rade tako pomagale mamicam, ki so trenutno v tej situaciji, saj so zapisi pomagali tudi njim. Zdaj je zaživela tudi Podporna skupina mamicam nedonošenčkov, kjer se pogovarjamo o občutkih, kjer se podpiramo. Tudi sama sem, da sem predelala svoje travme, šla skozi veliko terapij; veliko sem se učila o duhovnosti, o predelavi svojih občutkov in prepričanj. Pomagam tudi z izvajanjem terapij Theta zdravljenja za mamice, ki se soočajo z občutki krivde, s strahom, ki ne mine.

Kaj bi sporočili staršem, katerih mali borci so trenutno na enoti za intenzivno terapijo in nego nedonošenčkov?

V življenju dobimo samo tako hude preizkušnje, kot smo jih zmožni predelati, narediti in premagati. To pomeni, da ste izjemno močni – morda še bolj, kot ste kdaj koli verjeli. Vaši borci se borijo, zato poiščite moč v sebi in se borite skupaj z njimi. Potrebujejo vašo podporo. Predvsem pa ne pozabite nase in na partnerja. Skupaj ste v tem. Zato skupaj jokajta, skupaj se veselita in bodita skala drug drugemu. Pa še to – jemljite dan po dan in slavite vsako malo zmago.

Kaj bi povedali staršem, ki imajo doma že velike junake, pa se morda zaradi posledic prezgodnjega rojstva soočajo z dodatnimi izzivi?

Otroci so naše največje bogastvo in poslanstvo. Mislim, da se vsak od staršev, ne glede, s kakšnimi izzivi se sooča, ne bi nikoli odločil, da ne bi imel tega otroka. Seveda pridejo težki dnevi, pridejo ure, ko si na robu obupa. Ampak to so naši junaki, to so bili za dlan veliki borci, ki so se takoj na začetku borili za življenje in ki so se odločili ostati z nami. Ker so si izbrali nas, ker so vedeli, da jih bomo brezpogojno ljubili in jim stali ob strani med vsemi izzivi, ki jih in nas čakajo.